mami_miki -> RE: bojim se smrti (2.11.2007 11:27:10)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Gina Jap, tako malo čudni smo se rodili, s tem strahom. Samo nisem zihr, da me je same smrti kaj strah. Strah me je umiranja, bolečin ob tem, tega, da bi moji otroci ostali sami. Egoizem pač. Zgolj to. Ker, če razumsko razmisliš, ti po smrti ne bo nič hudega, nobenemu od nas. Če si ateist, itak veš, da bo tako, pač ničesar več, če si pa verna, pa tudi brez dvoma veš, da ti bo lepo, ker verjameš v posmrtno življenje. V nobenem primeru ti ne bo hudega. Hudega je vedno samo tistim, ki ostanejo. Zaradi njihovega ega. Zaradi tega, kar nimajo, kar so imeli prej in jim je dajalo nekaj prijetnega. Pogrešajo lepe reči, ki odidejo s tistim, ki umre. V bistvu bi morali ljudje privoščit tistemu, ki gre, da gre. Če ne bi bili ego....ampak smo, kaj češ. Dejstvo, ki ga moramo sprejeti. Še to, če te je strah, da ne boš mogla narediti vsega, kar si nameravala, je to spet egoizem. Navezanosti, posesivnost. Lažje je, če se naučiš spuščat. Včasih pa je to tudi težko, se strinjam. Jaz sem navezana na moje drage, grozno bi mi bilo, če bi ostali sami, brez mene. Ego, saj pravim. jaz se s tem popolnoma strinjam...ah kako fajn, da nekdo ubesedi moje mnenje pa ga meni ni treba[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] ja....jaz sem imela enih osem let nazaj podobno izkušnjo...tako je...s tem strahom se rodimo in tukaj je zato, da ga premagamo.... sicer smo pozabili, ampak vsi vemo-nekje globoki v sebi, da smo večni....prej si bila samo v drugi obliki-oziroma, nisi bila ločena od bistva oziroma od celote, enega, od tistega, od kofer vsi prihajamo-iz niča, kjer je vse(ok mal težko, pa saj ni važno)...in zato smo zdaj tukaj, da spoznamo, da smo vsi eno, da nismo ločeni in da smo ljubezen in lahko zbiramo... glej: umiraš vsak dan....vsa tvoja prrepričanja umirajo: ko si bila otrok, si nekaj mislila drugače kot danes- tisto mnenje otroka je umrla in se je rodilo novo... sprejmi ta strah in ga zamenjaj za življenje... vem, da je močno...men je pomagalo-oz. ta strah je bil tako močen, da me je prisilil, da sem začela delati ful na sebi....ena vrsta tega, da se prebližaš sebi in večnosti, je meditacija-pač eno od božjiš orodij.... saj...vse delamo zato, ker nas je strah smrti-hodimo v dobre šole, s grebemo za denar, stanovanje, smo skoz v prihodnosti-in ne zdaj, ta trenutek...da bomo kao enkrat še mal uživali...če si z mislimi skoz v preteklosti ali v prihodnosti, ne živiš!!! ker nisi TUKAJ IN ZDAJ...ampak nekje v spominu...živiš pa lahko samo ta trenutek.... pošiljam ti moč in ljubezen...
|
|
|
|