TiaSara
|
Živjo! Naš mali princ je pa spet na počitnicah. Se mi zdi, da je zadnje čase več drugod kot pa doma. No, ampak tako lahko vsaj kaj za pristimam, pa še malo se zrelaksiram sproti. Marija - poznamo take izpade, ko pride na dan vsa njegova trma (ki je ni malo). Jaz mislim, da bi reagirala podobno kot ti - do neke mere bi poskusila pomagati, ne bi pa dobil tistega, v kar se je zapičil. In če bi potem odreagiral tako kot Eva - kar se je pogosto zgodilo, potem samo na kratko povem, da prav, potem pa ne rabi tega in se lotim svojih opravkov - on pa zraven tuli. Če dretje traja dolgo, ga potem stisnem k sebi in ko se malo pomiri, poskusim zamotit s čim drugim. Do sedaj sem ga samo enkrat odnesla v njegovo sobico, da bi se umiril, pa bi ga morala prav zakleniti notri, če bi hotela, da bi tam ostal, tako da tega ne prakticiram več. Pri nas je najboljši objem, čeprav se morda sliši smešno. Je pač tak crkljivček, da tudi če je mamica vzrok njegovih težav, se še vedno pride k njej potolažit. Mislim, pa, da ni tako važno, kakšna je vzgojna metoda, bistveno je, da malčki ne dosežejo tistega, kar hočejo s svojim trmarjenjem. Čez čas vendarle ugotovijo, da to ni najbolj učinkovito. Imam pa tudi jaz dilemo. Naš je en velik občutljivček in hitro plane v jok, pogosto čisto brez potrebe. Z ga poskušava ustaviti, da bi kar naprej jokal, rečeva mu npr. naj ne joka ampak naj lepo pove, kaj bi rad (pogosto se mu da čisto lepo ustreči). Sedaj pa ne vem, ali je dobro, da mu braniva jokanje (seveda so izjeme, ko si kaj naredi), ali ga bova preveč zavrla... Ker v bistvu gre zato, da naju moti njegov jok, še posebej, ko gga uporablja kot čustveno izsiljevanje, da bi kaj dobil.
|