Tejcha
|
Heej!
Najprej najlepša hvala za vse lepe želje! Ravnokar sva odpikali patronažno, Tilen je še v vrtcu, skače nekje okrog, js pa občudujem slikce vaših falotov. Krasni so, od prvega do zadnjega. In mal za lušte po frišnih ritkah:
Že v petek popoldan sem imela malo rjavkastega izcedka in ker mi je G dala navodila, naj se, če bo karkoli, kar odpraviva proti P, sva na hitro pospravila po stanovanju, naročila varstvo za Tilna in se spravila v Celje. Tam so mi takoj prinesli "taseksi" bolnišnično opravo in sem bila zato že kar precej prepričana, da zdej pa bo...
CTG ni kazal nič posebnega, po pregledu so me poslali na oddelek, mojega pa domov, ker še nič ni kazalo, :( V soboto zjutraj pri viziti je zdravnica zopet dala upanje, da, če je zadeva pripravljena, da bomo sprožili... in ker ni bilo, sem se lahko oblekla in šla domov... Verjetno se mi je na par kilometrov videlo, da sem si hodila po murki. Res sem imela že vsega poln kufer. In padla je odločitev, da dokler ne bo treba po vseh štirih do avta, ne grem nikamor več... Tolk se mi je že luštalo te moje bibe, da sm bila že čisto fertik, ko so moji upi, da zdej pa končno bo, zopet padli v vodo. Tolažila sem se s tem, da če se še ni odločila, da je čas, še pač ni in dokler je mala ok, bom tudi js zdržala. S Tilnom sva popoldne še zunaj skakala za žogo, malo sem še likala, zlagala sva kocke... In proti večeru me je začelo nekaj loviti, pa se je po dveh urah umirilo in smo do polnoči udarili še prijeten klepet s prijateljema... Zjutraj, malo pred šesto, sem se zbudila, ker se je ponovila akcija od prejšnjega dne. A ker se tokrat ni nehala, ampak čedalje bolj stopnjevala, sva malo po osmi zopet klicala varstvo za Tilna, ki je rpav užival, da se je nekam odpeljal v drugem avtu kot midva. Pravi potepin je ratal, :)
V Celje sva prišla okrog devetih, priklopili so me na CTG, ki pa ni kazal skoraj nič. mene je pa zvijalo že kar na 5-7 min... Ampak je bilo za zdržat, zato tudi nisem kaj velik jamrala. Skrbelo me je samo, da nisva zopet prišla gledat na uro. Po pregledu je Z ugotovila, da je "zadeva" pripravljena in da lahko sproži s predrtjem mehurja... in glej ga vraga... ni šlo... in me je že poslala na oddelek... Se nisem mogla zadržat in sem ji predlagala, da lahko grem tudi proti Vojniku, da ne bojo mel gužve. Res sem imela že vsega poln K... In med čakanjem, da pride sestra pome in me odpelje v zgornji štuk, mi je (med naslednjim popadkom) odtekla voda. KOoooončno!!! Res sem s pravim olajšanjem in veseljem začela predihavat močnejše popadke, saj sem vedela, da smo z vsakim bližje naši lumpi. Po klistirju in tuširanju se mi je v porodni pridružil še ati in celo brez pripomb (sej masira že, sam vedno na veliko komentira...)masiral križ, kar je bolečino ob "triglavih", ki jih je kazalo na izpisku CTGja zagotovo prepolovilo... Babica mi je naštimala kapalno in mi privoščila eno protibolečinsko dozo. In vmes komentirala, da gre lepo, da bomo do kosila že gotovi. Toliko sem si pa že zapomnila od Tilna, da ne gre tako na izi in hitro, in sem se komaj zadržala, da je nisem vprašala, če do naslednjega dne... Sej me je šponalo na polno, a si nisem mislila, da bo to že res to. In kar naenkrat pravi:"No, zdej bomo pa rodili." In vmes še: "Ne še pritiskat, ker še nisem oblečena..." Zdelo se mi je, da sanjam. Res...
In že sem imela na prsih najin zakladek. Takšno zgužvano, nebogljeno, malo vijoličasto, lepljivo in samo mojo(no, pa malo atijevo). Pa vseeno najlepšo! Vzporedno se mi je v glavi odvil še film izpred leta in pol in itak, da se nisem mogla zadržat. Solze so tekle v potokih. Sreča, olajšanje, da je vse OK, malo utrujenosti in takojšnja pripravljenost na novo nalogo… so mi dali moči, da bi tekla na 600m, če bi bilo treba… In ja, bilo je pred kosilom. Nedeljskim. J In takle bi še pa šla rodit… Dojenčico so izmerili, stehtali… potem pa jo je za nekaj časa v roke dobil ati. Iz tiste štruce takoj osvobodila rokico in palček je romal direkt v usta. To je bil zadosten znak, da nam je potegnilo, da bi pa mogoče vlekla tudi kaj drugega. J Sledilo je še kar nekaj cartanja, malo fotoshootinga, potem pa naju je ati zapustil, midve pa sva maširali v sobo. Tilnova reakcija naslednji dan: ko je vstopil v sobo in me zagledal, se je najprej pognal proti meni, nato pa, ko je videl, da nekaj držim v rokah, takoj poiskal atijevo roko, se obrnil okrog in začel mahat in govorit pa-pa… ni mu bilo všeč….. Sedaj, ko sva doma, jo poboža, ji da lupčka, prinese dudo, če joče, pomaga mi, ko jo previjam (odnese pleničko v koš in vleče robce iz škatle)… po drugi strani pa ju ni za pustit sama. Ko ima dovolj, bi po moje kar hitro fasala… Včeraj se mu je zaluštalo ležalnika, na katerem je bila, in je pogruntal, da bi jo lahko enostavno zrinil dol. Ker ni šlo, se je trudil, da bi jo dvignil…Jaooo… Vse sorte še bo… Prihod domov: mami in najina moška so po stopnišču naštimali roza balončke, pentlje in ograjo povili s trakom z račkami. Kjut za dol padit. Še ne mislim kar pospravit… Ajša je pridna. Spanju sledi hranjenje, pa previjanje, pa malo radovednega gledanja, potem pa je zopet na vrsti spanje… Malo me je že grabila panika, ker moja mlekarna ni takoj zalaufala na polno, tako kot pri Tilnu, a se stanje izboljšuje. Za vsak slučaj pa imam v omari dozo aptamila… Upam , da ga ne bomo rabli… Zdej pa šibam še mal pospravit, ker so se že najavili prvi obiski… Zdej pa mate materiala za brat, a? … J No, glede na to, da je naše zadnje srečanje padlo v vodo, bi bil že zadnji čas za kakšno ponovitev, kaj pravite? Ajša da za tortico, če se pritrogate v naše konce, J . Ajne, ja nama je tudi ime čedalje bolj všeč in sva zadovoljna, da sva se tako odločila. Pozdravčki od nas 4ih, T&T&A&Z
_____________________________
...In res... Ni lepšega občutka, kot je nežen dotik otroške ročice ...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
Jaz take faze ignoriram.Mu tud zmanjka nog in gre na kolena, pa se stran obrnem kot da ne vidim.Mu ni nič jasno in se hitr pobere. 
. moram priznati, da sem kar malo solzic potočila, ko je tevž z nepopisnim veseljem stekel med otroke. a, ker vem, da je to zanj najbolje, gremo dalje..... 
. včasih je pač treba malo zadihat. imamo pa novo LEPO navado. ko kaj dobi, reče (h)vala. 
verjamem, da ti je bilo hudo. Meni bi bilo tudi, pa najbolj pomembno je Matevžovo zdravje, potem se bo pa vrnil v vrtec, ti pa v službo in boš potem jokala, da ga moraš spet v vrtec vozit
. Čisto razumljivo!!! 
!! Se pridružujem vsem ostalim - se mi kar lušta po še eni majhni kepici. No, ampak najprej štalco, potem pa še kako kravico za notr :) 
. upam, da bo vsaj malo trajalo. 
. Upam, da se lepo štimate. 
. 
, tako da sam hodi dol in gor in se drži ograje. glede plezanja in podobnih reči je res pravi spretnež. 
se vam spet oglašam.Dnevi kar letijo mimo nas tako hitro da včasih sploh ne dojemam vsega skupaj. 
.Če bi se pa rodila na rok,bi imela pa z mojim osemletnikom isti dan rojstni dan.Pa saj to sploh ni pomembno
.Ne vem,to je samo moje mišljenje.Verjamem pa,da pogreša svoje prijatelje,tudi Žanu je po dveh dnevih vsega dovolj doma in samo vpije:Pa-pa Inki
Bomo še vseen mal počakal. 
in nisem imela več volje narediti povzetka. 
