julam
|
Da se še jaz malo javim. Najprej seveda enga srečnega in zdravega + vse kar je že Tevža napisala... Za nas upam, da bo 09 - kljub črnim napovedim 'jasnovidcev' - bolj prizanesljivo. Nam je 08 naložilo kar nekaj gorja, pa ne samo nam, ful jih poznam. Ampak to poglavje smo zaprli... Mi smo pregurali počitnice, smo bili 2 tedna doma. Jaz ne vem, a se samo jaz tako čudna, ampak sem že pošteno komaj čakala, da se vrtec spet otvori. Že tako smo bili en teden pred prazniki sami 3 doma, ker sta bila oba bolana, bolezen se je zavlekla preko božiča in smo ves čas not viseli. Naveličani en drugega in našega brloga. Mala2 naspidirana, sitna, zdolgočasena,.... No, potem je bilo malo boljše, ker smo vsaj okoli hodili. Nam je pa plan Pokljuka padel v vodo (smo želeli silvestrovat na našem vikendu, pa je cesta zaradi plazu zaprta). Škoda, ker gor je zimska idila in fanta bi se naužila zimskih radosti. Ah, dovolj jamranja. Zame se je danes začel dopust , HB imam tako službo, da lahko delam doma na izi. Ker sem že pošteno okrogla in okorna in teli 3 tedni so bili fizično na robu mojih zmogljivosti. OK, sem se spucala. Kako so kaj vaši sept? Naš doživlja totalno preobrazbo. Postal je pravi falot. Po eni strani ful nežen, razumevajoč, vse mu je jasno, teorijo obvlada. Ampak ko ga zagrabi trma, je pa ni stvari, ki bi mu preusmerila pozornost. 4 tedne smo že brez dudice - je zobar novembra rekel, da so zobki že čisto krivi (sicer zdravi) in sem jo po parih dneh malo odrezala. Pa ni bila več dobra. Pa se je neki še drudil vlečt potem pa enostavno pozabil . Je pa seveda ratal problem spanje ,posebno popoldansko. Kar nakenkrat je fant dobil na kondiciji, v postljici poje, se igra, klepeta, ... . Ponoči sicer ni problema, dokler ga ne zagrabijo kakšne more, potem pa kriči, maha okrog sebe... Če bi imeli dudico... Kahlica pride na vrsto samo zjutraj, potem ni več zanimanja. Prav. Meni se ne da pregovarjat, bo že. Sadja skoraj ne povoha več, sem zgubila energijo. Ima faze, ko mandarine dobesedno žre, potem spet nič. En dan celo jabolko, potem 1 teden spet nič. Očitno že ve, kaj rabi in kdaj, jaz sem dvignila roke, ker nič ne dosežem. To je otrok, ki stoji trdno za svojimi načeli, kaj takega še nisem videla. Kar se odloči, mora bit. Seveda ne popuščam pri pomembnih stvareh, takrat gremo na silo. Ampak drugje pa mu pustim voljo. Ker tavelik je pa čist drugi, njega se da v skoraj vse prepričat z argumenti (npr popil bo kislo limonado, da bo zdrav, čeprav mu ni všeč - samo primer ...). Tako, sem se razpisala. DOjenčka že oba nestrpno čakata, vsak dan me božata, ga ogovarjata, včasih dobi(m) tudi kakšne batine . Ampak po pravici povedano me je že pošteno strah, kako bom sfolgala. Vedno bolj me grabi panika, ker fanta sta postala prava peteličnka, sneta bikca, en sam ravs, valanje po tleh, smeh, jok. Moja mati pa še ni okrevala, poleg tega si je njen oče zlomil kolk in ona je še edina njegova družina, torej bo morala najprej pomagati njemu. Moja tašča pa itak ni preveč uporabna... Skratka punce, srečno 09!!!
|