talika81
|
naj se vam še jaz pridružim ... po več kot 2 letih truda in poskušanja sva konec aprila letos končno zagledala tisti magični . sreča je bila nepopisna. naredila sem kar 4 teste, da sem verjela, da je to res. naročila sem se na prvi pregled in konec maja se mi je zdelo neznansko dolgo naprej. medtem sem tudi klicala v ambulanto za neplodnost in odpovedala termin, ki sem ga imela julija za pogovor. no, končno je napočil 25. maj in moj prvi pregled in začetek moje žalosti. moja ginekologinja je na pregledu ugotovila, da nekaj ni vredu in me poslala na drugo menje v bolnišnico v mb. in tam so čez tri dni ugotovili, da srček mojemu več ne bije. in tako sem morala na abrazijo, ki sem jo imela 1.6.2009. tega dne verjetno ne bom nikoli pozabila in tudi si nisem mislila, da bom kdaj v takšni situaciji. ko sem izvedela, da moram narediti splav, sem mislila, da se mi je podrl svet in samo to sem mislila, da zakaj se to dogaja ravno nama. mojega še nisem videla tako jokat kot tisti dan, ko so nama povedali, da je konec upanja, da je vse vredu. in tako je napočil tudio tisti 1.6.2009,. ko sem se dokončno poslovila od moje . mislila sem, da se dolgo časa ne bom mofgla pobrat in da tega ne bom mogla nikoli pozabiti. ampak videla sem, da nisem edina, ki je dala skoz to izkušnjo in sem si rekla, da je potrebno iti naprej v nove boje. tako da sedaj se že trudiva, da bi ponovno zagledala tisti magični . ta mesec imava tudi zadnjo inseminacijo, nato pa konec novembra ponovni pogovor v ambulanti za neplodnost v MB (če seveda ne uspe do takrat). kljub temu, da so nama rekli, da je bolj malo možnosti, da bi nama ratalo po naravni poti, saj so od mojga manj in še manj primerni za naravno oploditev, imava upanje, da nama ponovno rata spontano in da nama ne bo potrebno dati skoz zunajtelesno oploditev.
_____________________________
14.1.2011 sva te prvič stisnila k sebi ... dobrodošla med nami, najina draga Brina. :-) Zmagovalec ni tisti, ki je brez poraza, ampak tisti, ki po vsakem porazu vstane in nadaljuje!
|