Anonimen
|
Punce, pozdravljene! Razmišljam, če sploh sodim v vašo debato..., res je dooolga a sem se našla med parimi vrsticami, zato pišem. Najprej ČESTITAM vsem, ki pluska ste vidle in vsem, ki ste tik pred. Jst bi bla v 17 tednu a žal buši ni tako velik. Je moj Rižko (tako sva ga poimenovala :)) odšel 14. avgusta. Dolgo nisem nič govorila, nič pisala, enostavno nisem čutila, da hočem. Se mi zdi, da težko je razložiti in od nekoga pričakovati, da razume. Kot en strojček sem premlela, potisnila vase..., kot, da nič ni bilo. Spomin na to je svečka..., ki prižgana je bila drugič. V spomin mojemu Rižkotu. Joj, me boli, ko pišem.. čutim, da me bodo oblile solze... a ne.., v službi sem. :-) Skratka težka manipulacija čustev.... in punce moje.., zdaj vem kako je vsaki, ki to doživi. Vse bi vas objela.. in jokala z vami... Skratka..., par besedic..., upam, da se odzovete..., počutim se čisto samo, res osamljeno. U bistvu sem sama..., kljub ljudem okoli sebe.. Pogrešam občutek, ko Rižko je bil ob meni. Tako kratek čas... a kaj, skupaj sva pela, skupaj sva šopingirala, jedla... , se smejala.... Zavrtela bi čas in.... si želela biti v pričakovanju, v 17. tednu.... , pa ne morem..., no v mislih že... :-(
|