zvesta
|
Pa bom še jaz izlila tukaj mojo bolečine. Sme ugotovila, da je dobro, če čimvečkrat dam vse to ven iz sebe.
Pa naj začnem.
Že dalj časa se mi je (nam je) po glavi motala želja željica, da Izaku priskrbimo družbo. Željica po še eni takšni štručki, kot je naš sladki Izak. Pa si je nikakor nismo upali izreči na glas, ker se mi po rojstvu Izaka menstruacijski ciklus nikakor ni hotel obnoviti, še manj pa postati reden. Zadnjo menstruacijo so mi morali celo sprožiti s pomočjo tablet. In sem jo dočakala 25.9. Takrat je iz želje željice postala resnična želja in čisto nepričakovano sva z Gregorjem 30.10. zagledala na testu dve prečudoviti črtici, ki sta naznanjali eno majhno srečo. Srečo, ki bi naj na svet pokukala nekje okrog Izakovega 2. rojstnega dne.
Z velikim vesleljem sem šla na prvi pregled v 8. tednu nosečnosti. Ultrazvok je pokazal eno majhno 8 mm veliko pikico. In žal zraven pikice še en mini mini hematom premera 4 mm. Ginekolog je rekel, da je res mini mini, ampak naj se vseeno pazim. Nič spolnih odnosov, da ne pride do infekcije. Nič dvigovat, opravljat težjih del, da ne pride do ponovne krvavitve v maternico.
V službi so bili novičke zelo veseli in z veseljem so mi omogočili samo lažja dela, čeprav smo bili v najhujši fazi selitve. Za kar sem jih izredno hvaležna. Tudi doma sem se pazila kolikor se je dalo, čeprav je bilo pa treba otroka tudi kdaj dvigniti in ga urediti.
Pa je prišel drug pregled v 12. tednu nosečnosti. Nič ultrazvoka, le na otip pri pregledu se je pikica zdela manjša, a bi lahko prišlo tudi do kasnejše oploditve, tako da ginekologa ni skrbelo, je pa nameraval preveriti velikost z UZ na Silvestrovo, ko me je ponovno naročil.
In je prišla nedelja zvečer, ko sem pričela rahlo krvaveti. Nisem zagnala panike, ker sem pač mislila, da se izliva samo tisti grdi grdi hematom. Krvavitev ni bile ne sveža ne obilna. Po telefonu sem povprašala na urgenco, če se naj pridem pokazat in sva s sestro potem skupaj dorekli, da zadeva lahko počaka tudi na ponedeljek, da se grem pokazat k svojemu ginekologu.
Pa sem šla. Ker moj ni delal, me je sprejel nadomestni, me pregledal in me takoj napotil v bolnišnico za sprejem, diagnoza grozeči splav.
Pri srcu me je stiskalo, ko sem se peljala čez most, ko sem čakala v čakalnici.
Kar hitro sem prišla na vrsto. Tam je bil mlad, prijazen ginekolog, ki se je predstavil in začel s pregledom. Najprej me je razveselil, da je maternični vrat še čisto zaprt. Super. Potem pa mi je naredil vaginalni ultrazvok. Po dolgem obdobju tišine, je obrnil ekran k meni in mi pričel ob sličici najine pikice razlagati, da kakorkoli išče, ne najde srčnega utripa ploda. In da kakorkoli preverja, ne najde prekrvavljenosti ploda.
V tistem trenutku se mi je sesul svet. Solze so tekle. Telo je drhtelo.
Ginekolog pa se je še kar trudil, iskal, miril. Sestra me je božala. Prišla je druga ginekologinja, iskala je še ona, a neuspešno. Srček ni bil. Ustavil bi se naj že v 8. ali 9. tednu razvoja.
Naj tukaj povem, da je bilo osebje v ordinaciji človeško. Razumeli so me kot žensko/mater v stiski. Razlagali so. Ponujali možnosti. Vsega se ne spomnim. Vem samo, da so mi dali na možnost, ali poseg abrazije opravijo takoj (na srečo sem kljub popoldanski uri bila še tešča), ali naj ga prestavimo na naslednji dan. Jaz sem želela, da je vse čimprej za mano. In sem že podpisovala papirje. Ob 13.50 sem izvedela novico, 14.05 sem se že preoblačila v bolnišnični sobi, ob 14.45 sem zadnjič na operacijski mizi pobožala trebušček in se poslovila od pikice.
Ob 15.30 sem se zbudila iz narkoze, ob 17.00 so me prepeljali nazaj v sobo, ob 20.00 sem bila že doma. Pri mojem zlatem otroku in mojem dragem možu.
Sedaj sem na bolniški ta teden. Včeraj sem se počutila kot na dopustu. Pekla sem pecivo, poležavala, gledala televizijo, brala knjige, spala. Počela vse, kar drugače ne utegnem.
Popoldne sem pa postala razdražljiva, popadljiva, fino sem se skregala z Gregorjem, ker on to vse občuti čisto drugače.
Ponoči pa več nisem mogla spat. Glavo imam polno misli, žalosti, zakajev... Izaka sem odpeljala v vrtec in šla k osebnemu zdravniku po bolniški list. Tam sem postala tako nemirna, da se nisem mogla kontrolirati in sem ves čas podrhtavala z nogo, z roko, drhtenja sploh nisem mogla ustaviti. Kljub temu, da mi je zdravnik ponudil stalež do konca leta, sem se odločila, da grem s ponedeljkom v službo. Doma imam preveč časa za razmišljati. Rabim družbo, moram med ljudi.
Sedaj se doma trudim z branjem knjige, pa ne vem kaj berem. Vsake toliko me oblijejo solze. Tukaj zraven se lijejo solze. Potoki njih.
Jaz bom živela naprej. Za moje malo zlato sonce. In mogoče nekoč za še kakšno pikico, ki ji bo dano zaživeti z nami.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
