MAŠKA
|
Pozdravlljene punce...
in takole se še jaz selim k vam, ki ste imele bridke izkušnje z izgubo svoje pikice. Prav v veselje mi je bilo prebirati debate na RR, ko sem bila s puncami na temi "M ne pričakujem julija" in res je ni bilo že julija. Uspelo nam je v prvem krogu. Z velikim veseljem in polna pričakovanj sem se priključila k Marčevkam 2009. V bistvu nisem kaj veliko pisala, bolj sem jih brala in spremljala, ker sem se počutila super, prav nobenih težav nisem imela in v bistvu nisem imela kaj pisati.
Pogledi so mi že uhajali po nosečniških oblekah, po vozičkih, kar nekako sem se že videla kako mi bo fajn v porodniški, vsak dan sem pogledala nosečniški koledarček in si kar nekako v mislih ustvajla podobo malega bitjeca, ki je rastlo pod mojim srcem.
In potem se je zgodila tista nesrečna sobota. V bistvu enaka vsakemu drugemu dnevu, skupaj s celo družino smo se prebudili v sobotno jutro, naredili plan, da gremo popoldan s kolesi na obisk k babici, česar se je sploh razveselila naša princeska, ki se tako rada vozi s kolesom. Naj omenim, da že nekaj časa izraža željo, da bi rada imela pravega dojenčka, s katerim bi se lahko igrala.
Po kosilu sem še dala našo princesko spat, tudi midva z dragim sva se ulegla na kavč pred TV, počutila sem se dobro.
Nato se je mala zbudila, oblekla sem jo, bili smo že na odhodu k babici. Ampak kot večina žensk moram tudi jaz na WC preden grem iz hiše. V tistem trenutku, ko sem prišla na WC se mi je zazdelo, da se mi ruši svet. Na hlačkah sem opazila majhno, komaj opazno rahlo roza obarvano kapljico. Krvavitev je bila tako rahla, da v bistvu sploh nisem vedela, če je krvavitev ali je samo nek izcedek. Omenila sem možu in kot moški ni prav dobro vedel, kako reagirati. Še enkrat sem šla na WC preveriti, če je to kri in še enkrat nisem vedela pri čem sem. Vseeno sem poklicala v bolnico, ženska na drugi strani mi je prijazno svetovala, naj se pridem pokazati, saj v nosečnosti krvi naj ne bi bilo.
Namesto, da bi šli na kolo, smo šli v bolnico. Med vožnjo so se v moji glavi izmenjavale najrazličnejše misli. Po eni strani sem pričakovala, da je to lahko tudi konec, po drugi strani sem si dopovedovala, da mogoče bom ostala le na opazovanju, da mi bo G na ultrazvoku rekla, da nič narobe ne kaže, da že bom videla malo bitjece na ekranu, kako mu veselo bije srček. V bistvu sem si želela le to. Pregleda do takrat še namreč nisem imela, bila pa sem noseča 8 tednov.
Zelo hitro sem se znašla v ambulanti, zdravnica mi je takoj na začetku povedala, da v nožnici že vidi kri, sledil je ultrazvok z grenkim izrazom na obrazu ginekologinje. Ob pogledu na njen obraz so se mi ulile solze, vedela sem, da je konec. Nato je spregovorila. Povedala, da je gestacijska vrečka že ponižana, o plodu ni bilo več sledu. Sledila je abrazija. Na poti na poseg se je iz mene dobesedno usula ogromna kepa strjene krvi, v tistem momentu sem se resnično zavedla, da je konec.
Nekako sem si očitala, da sem morda naredila napako, ker sem pred parimi dnevi kolesarila. Bila je to penzionistična tura, kakšnih 5 km. Ampak dovolj, da se mi je zbudila slaba vest. Zato sem to tudi povedala zdravnici, kar nekako sem si želela, da me okrega, zdelo se mi je da sem zaslužila kazen, da v nosečnosti delam takšne traparije. In prav presenečena sem bila, ko mi je prijazno odgovorila, da to nikakor ni mogel biti vzrok, da bi se videlo, če bi bil vzrok preobremenitev, da je najverjetnejši vzok kromosomska napaka in da je telo samo izločilo plod, ker se pač ni pravilno razvijal.
No, v roku dveh ur je bilo vsega konec. Od prvega suma na krvavitev, do trenutka, ko sem se že prebudila iz narkoze. Solze so mi lile v potokih, čeprav sem si in si še vedno dopovedujem, da je bolje tako, kot pa da bi se napaka ugotovila kasneje, da bi se morala sam odločat o tem ali bom bitje obdržala ali ne, ali, da bi bilo z otročkom karkoli narobe.
Sedaj se počasi pobiram, skušam kaj prebrati na RR, ampak v bistvu ugotavljam, da je trenutno tema o sponatnem splavu za mene edina aktualna. Zdi se mi, da v tem trenutku, nimam na ostalih temah kaj napisati. Ko pogledam na temo "Marčevke" me le stisne v srcu, ko me ni več na seznamu in vedno znova vsaki v mislih zaželim, da bi le srečno donosile in rodile zdrave otročke.
Vem da ste tukaj takšne, ki imate za seboj še veliko hujše izkušnje. Resnično sočustvujem z vami. In zdi se mi, da nas življenje s takšnimi in drugačnimi izkušnjami opozarja na našo ranljivost. Dokler ne doživiš preizkušnje na lastni koži, vedno živiš v nekem prepričanju, da bo vse vredu. Ob trenutku, ko nam pa narava pokaže svojo premoč, se v trenutku zavemo neprecenjljivosti tistega kar že imamo, kar se nam je do sedaj dobro izteklo. Neizmerno sem žalovala za izgubljenim bitjecem, in hkrati sem bila bogu neizmerno hvaležna, da imam zlatega moža, da imam že enga prekrasnega otročka, da smo sicer zdravi, da imamo svoj dom poln ljubezni. In hkrati sem se spomnila vseh tistih, ki ste že preživeli hujše preizkušnje, vseh, ki vam še ni uspelo priti vsaj do enega otročka... vsem vam želim, da bi enkrat zaživeli v sreči in da bi znali prisluhniti vsakomur in vsakemu zaželeti dobro. In prav hudo mi je, ko prebiram tukaj različne teme, kako znajo ene obsojati nekoga, ki se je znašel v težavah...
Najbrž se bo kateri zdelo, da nakladam, ampak nekako sem čutila, da moram dati svoje občutke iz sebe.
Punce, še enkrat, želim vam vsem vse dobro...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in je tako čudna, kot še nikoli od kadar vem da imam
Še dobro, da tega nimamo v družini, ampak po klomifenu so baje povečane možnosti. 
. Srečno. 
.Se pa tudi zelo pomirjena da sma oba ok,in da vem da je bil le zgolj slučaj. 
OK in izvidi tudi... 
