špelin@
|
No, zdaj si bom pa vzela čas in napisala nekaj o moji izkušnji glede duše. Za začetek: 1. Poudarjam, da gre za moje osebno mnenje in mojo osebno izkušnjo - ne trdim, da je to edina oz. prava resnica, zato pričakujem tudi od drugih, da spoštujejo mojo zelo intimno izkušnjo. Tako kot bom jaz spoštovala mnenje drugače mislečega. Samo vzdržite se žalitev - žal je možna anonima, zato to pišem. 2. Ko se je govorilo o posmrtnih izkušnjah, je marsikdo napisal, da gre za kemijsko reakcijo v možganih. Seveda dopuščam tezo, da je kompleten fenomen duše "le" skupek kemijskih reakcij. Kot vas večina že ve, sem izgubila sinka v 20. tednu druge nosečnosti. Ves čas po izgubi sem malo dušico čutila tako blizu sebe, da je to dejansko nepojmljivo in ne znam na kratko opisati. Ko sem zanosila tretjič, me je nekje v 8. - 9. tednu nosečnosti ponoči zbudil nek glas. Ne spomnim se, da bi kogarkoli videla, bil je le nek nežen glas, ki mi je rekel: "Mamica, nič se ne boj, zdaj me ne boš več čutila ob sebi, ker grem v telo otročka, ki raste v tebi. In punčka bom." Vem samo, da sem zaspala nazaj in ko sem se zjutraj zbudila, dušice ni bilo več ob meni. Ampak nisem se počutila osamljene, bila sem čisto pomirjena in predvsem SREČNA. Imam pa še eno noro izkušnjo iz prometne nesreče - o tem mogoče drugič
|