kekec in mojca
|
Zdaj sem se prav razjokala, Trnuljčica, ko sem prebrala tvojo porodno zgodbo.  Mene moj carski rez ful muči, res. Ful mi je hudo, ker nisem videla svojega otročka takoj po rojstvu, da ga nisem mogla objeti in pocartat, da sem zamudila tisti trenutek, ki sem ga čakala vso nosečnost. Ves čas sem se pripravljala na normalni porod, se nekaj časa ubadala z masiranjem presredka in komaj čakala na tisti trenutek, ko bo otroček prijokal na svet, še v porodni sobi mi ni niti na kraj pameti padlo, da se bo tako končalo, kot se je. Saj vem, da ni bilo druge možnosti in iz vsega srca sem hvaležna dr. Mujezinoviču in dr. Zupančičevi, da sta rešla našega škratka, ker poroda ne bi preživel. Ampak vseeno mi je težko pri srcu...
Da še sama opišem mojo zadetost od narkoze... Zbujanje je bilo precej težko. Slišala sem jih, kako me kličejo, ampak oči nisem mogla odpreti. Najprej so mi rekli, da imam fantka, meni pa to ni pomenilo čisto nič. Samo vprašala sem, če je otrok zdrav, vendar me niso razumeli, kaj sprašujem. Napela sem moči, težko je bilo ponovit vprašanje, ker sem komaj govorila zaradi bolečega grla (verjetno zaradi tubusa - Trnuljčica, popravi me prosim, ker ne vem, če sem sploh prav povedala, kaj ti vtaknejo v grlo). Vprašala sem še, kje je moj mož. Ko me je približno čez pol do ene ure po prebujanju videl, sploh nisem mogla govorit, samo ležala sem in bila srečna, da je takrat ob meni.
Ampak... moj mož je bil pri meni približno pol ure, ko so mi pripeljali našega dojenčka. Takrat sem odprla oči, ga pogledala, pobožala čez posteljico in mojega prosila, naj mi ga pristavi k prsim, da se podojiva. In sva se res. Tine je bil zame motivacija za vse... Isti dan in naslednje jutro so me hotele sestre postaviti na noge, pa se mi je kar vrtelo in sem skoraj omedlela. Ko pa je Tine čez dve uri zajokal, sestre pa ravno v tistem trenutku ni bilo v sobi, sem se sama od sebe vstala, potisnila posteljico k svoji in ga dvignila ter pocartala. O omotičnosti ni bilo ne duha ne sluha. Sestro je skoraj kap, ko je prišla nazaj, mene pa ni bilo v postelji, ker sem sama šla na wc. V bistvu, imela sem občutek da me je zadetost naenkrat minila in takrat sem se lahko postavila na noge.
Vendar si nikoli nisem želela spinalne... Že ko so mi vstavljali kateter, me je dajala obupna panika, ko so mi razlagali, kaj delajo z mano. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi bila pri rezanju še budna? Raje ne. Po moje bi kar pobegnila z mize. 
|
Natisni
. Še enkrat HVALA.
Jaz se ne obremenjujem s tem , da nisem rodila normalno. Sem to že v nosečnosti razčistila. Bolje, da ima otrok zdravo mamo (ki vidi), kot ne. Je pa res, da razen če nimaš zelo visok prag bolečine, okrevanje tisti in naslednji dan po cr ni ena sama pravljica. Ampak o tem ne bom podrobneje, saj se Hijenca ne sme vstrašit. 
), ampak iztradala ga pa zato, da zadostim merilom svetovalcev o dojenju tudi ne mislim. Tako da, jaz mu, ker ne dobi dovolj, kljub več uram dojenja nato dodam, kar načrpam. Včasih ko mleka zmanjka pa dodatek. In kaj? Če bi njih ubogala in ga izključno dojila se še teh 70 gr, ki jih je dobil v enem tednu, ne bi zredil. Moral bi se pa od 110-220. Potem bi šele zagnali paniko. Naj kar drugi stradajo svoje otroke, če jim tako odgovarja. Naš ko je šel iz bolnice je ob 1 urnem dojenju popil le 5 ml (tehtan pred in potem). Danes veliko bolje, ampak 90ml pa še ne povleče.Zakaj mu pa oni niso odrekli adaptirano v bolnici. Seveda ker se pod njihovim nadzorstvom mora primerno razvijati, kljub temu, da ne dobi dovolj. 
) 
že vse pripravljeno razen vozička.
Nasplošno me hormoni dajejo, zanekrat še v mejah vzdržljivosti.
Tisti dan sva se z možem odločila, da ne bo stradal. 
pokazat v P, ker ni čutila dovolj gibov in je 
lahko umazal v teh dnevih, ko mene ne bo. Sem pa že danes zeloooo nervozna, pa 
