Blacky30
|
Joj, ja, to tudi še moram povedat. Bubi, res je, kar pravi K in M. Jaz sem bila čisto na začetku , vedela sva midva in moja mama, Nejcu nisem omenjala še nič, sem rekla, bo že še čas do spomladi, da se začne privajat. Poleg tega nikoli ne veš, kaj se zgodi. Bila sem nekje v 10. tednu. In en dan pridem po njega v vrtec in meni vzgojiteljica ful navdušeno: Iiii, nam pa je danes Nejc povedal, da bo dobil bratca ali pa sestrico! Jaz sem stala tam na vratih, jo gledala kot zabodeno tele in nisem mogla niti izustiti besede. Sem rekla, da sploh ne vem, kak je na to prišel, od kod in to... (doma se pred njim res nismo nič o tem pogovarjali). Pa je mislila, da nisem , ker nisem nič potrdila, pa je začela v zadregi upravičevat, da je mogoče pa slišal druge otroke in to, pa je prišel na to idejo. Nakar stopi Nejc proti meni in reče, da bo dobil bratca, pa mu jaz pravim, ja kdo pa ti je to povedal in on tak ponosno: Mami, ti si mi povedala! Ne rabim povedat, da sem bila kot polita krava, ne, najraje bi se ugreznila v zemljo. Pa mu res nisem povedala, ampak on je to tak povedal, da je izgledalo, kot da lažem. Ti naši fročniki!!! No, potem sem ji povedala, da je res, samo da še nihče ne ve. Smo se hecali, da ima naš mali neke jasnovidske sposobnosti, ker se je še par takih dogodivščin zgodilo, ko je napovedal vnaprej nekaj, kar v tistem trenutku ni še nihče vedel, pa se je točno tako res zgodilo. Moram vam enkrat še povedat par takih. Zdaj pa grem spat.
|