ronja
|
teja, naslov teme je koliko otrok si želite, ne koliko jih lahko v danih razmerah imate, torej ni nič narobe če sanjarimo! Glede realnosti vsaj tiste, ki smo na zečtku svoje materinske kariere, ne moremo še prav nič rečt... Prvič ni nujno, da sploh lahko zanosiš tolikokrat kot bi si želel (nekatere se zelo trudijo, pa ne rata...), drugič se lahko razideš z očetom otrok (tudi takih zgodbic je kar nekaj) in se vse skup spremeni, tretjič lahko vmes zgubiš/dobiš službo,... tako da je brezveze razmišljat to za 10 let vnaprej "čisto realno" in omejevat svojo domišljijo in želje Torej nam pusti sanjarit, hehe
Se strinjam s Sito, da tako velike razlike med 1 in dvema otrokoma ni, vsi, ki jih imajo več, pravijo, da je pri vsakem naslednjem manjša razlika - tako finančno - ker pač imaš vse za dojenčka, oblekce, igračke, knjigice, itd... od prejšnjega... Pa tudi teja ni rekla, da finančno ne bi zneslo, ampak bolj druge stvari da so problem...
Ampak še celo, če straši delajo razlike, ni nujno, da je boljše, da majo samo enega! Moja mami je recimo vedno popuščala tamljajšemu, najprej meni, dokler sem bila tamala, potem bratcu, ko je bil on mali. Pa vseeno NE BI NIKOLI ZAMENJALA, tudi takrat ne!!! Pa sestra tudi ne, bratec je pa itak tamali še zdaj, hehe Brate in sestre je enostavno fajn met, čeprav se z njimi kregaš, čeprav zaradi njih jokaš, čeprav... ker to vse pomeni, da se mate radi, da vam ni vseeno en za drugega... Je en odnos, nekaj lepega!
Mislim, da sem za svojo intiligenco v veliki meri dolžna zahvalo svoji sestri, ker sem mela to srečo, da si je želela sestrico, da se bo z njo igrala - in se potem res je... Otroku se v zgodnjih letih razvija intiligenca odvisno od zunanjih dražljajev in igra s starejšim bratom ali sestro, ki že nekaj več zna je idealna... ker straši ne zmorejo bit non stop zraven! Saj se jim sfrka!
Moj bratec? hihi, ne predstavljam si, da ga ne bi bilo! Če se en teden ne vidiva, nama že kar nekaj manjka, obema, čeprav se slišiva, piševa maile,... Ja, sem bila ljubosumna nanj, ko sem bila mala, potem sem pa ugotovila (na srečo že, ko sem bila mala), da je to eno čist brezvezno čustvo in od takrat nimam problema z ljubosumjem nikjer - super, ne? Veliko problemov ti je prihranjenih v puberteti, če to že prej ugotoviš
NE, NI IGRAČE, NI MILJON UR STARŠEVSKE POZORNOSTI, ki bi mi lahko to dale, kar sta mi in mi še dajeta moja bratec in sestra! Saj se spenkljamo, no, zdaj ko ne živimo več skup, res bolj redko, ampak saj se z vsemi, ki jih imaš rad, kdaj spričaš! Strinjamo se zelo redko, še to, če se dva, se tretji sigurno ne, vsak ma svoj pogleda na svet in starša pravita, da smo ko trije vektorji, ki določajo prostor, vsak štrli v svojo stran - ampak ravno to ti daje tako širino, ki je ne moreš kupit, ne moreš se je naučit, ne moreš je prebrat... ne moreš je dat otroku, pa če si supermama! To ti lahko dajo samo sorojenci! In tako se lažje naučiš razumet različne strani iste zgodbe, večkrat vidiš dve plati medalje - kar je vedno dobro...
Pa tudi: že zelo zgodaj se naučiš sprejemat kompromise in potem ti je v življenju veliiiiiko lažje - ker ti je to nekaj normalnega, ne pa nekaj, zaradi česar bi bil ti prikarjšan... Naučiš se živet v skupnosti, kjer nisi vedno ti v središču pozornosti in nimaš takih problemov s tem, da bi moral bit, naučiš se bit drugačen in svojestven, ker pač nihče noče bit isti kot predhodnik iz istega legla, čisto podzavestno, in tako nimaš problemov s tem, da bi se počutil povprečnega v puberteti... ne vem, milijon stvari je, zaradi katerih svojemu otroku ne bi privoščila, da je edinček!
Poleg tega, kar je že Sita napisala, da ti pomagajo it čez težke trenutke, ima to še lepšo stran: lahko si deliš lepe trenutke in postanejo še precej lepši! Ko se ti nekaj lepega zgodi, je svet še precej bolj barvast, če se še kdo veseli s tabo! Zdaj se moj bratec skoraj bolj veseli tega, da bo stric, kot midva, da bova starša!
jaz svojim otrokom ne bi rada nudila vsega, ker potem se jim za nič ne bi bilo treba potrudit in ne bi spoznali enega krasnega občutka, ki ga imaš, ko ti nekaj uspe, za kar si si prizadeval... Bi jim pa rada dala ljubezen, zaupanje, brate in/ali sestre, kako živalco,... To, kar so meni dali moji starši
Seveda je drugo, če nimaš za položnice, pa si omisliš še 4 otroka, ampak v večini primerov ni tako... Otroci gotovo stanejo, ampak enim rata preživet z malo, drugim pa ne z veliko... Midva sva skromna in se mi zdi, da vsaj za dva bo pa ja! Pa ne moremo bit tako mladi že tako pesimistični, lepo vas prosim!
|
Natisni
, imela bom pa vsaj še enega(kmalu)
...jaz bi tri, ampak glede na finance in velikost stanovanja je naš parček maksimum...bom pa tudi čez 15 let še dovolj mlada, da bi lahko imela takrat še enega, ampak kdove, kaj mi bo takrat hodilo po glavi in koliko bom še pripravljena na nosečnost in porod. 
