bonika
|
IZVIRNO SPOROČILO: Sita IZVIRNO SPOROČILO: teja. IZVIRNO SPOROČILO: lenika Teja, a misliš, da otrok potrebuje samo to in je srečen? Poglej otroci se seveda med seboj razlikujejo, a vseeno ti bom v razmislek navedla svoj primer. Sama sem edinka in sem si vedno želela brata ali sestro. Vsi so mi govorili, kako mi je fino, ker sem sama in imam vse, popolno pozornost,... Jaz pa bi dala vse na svetu, da bi si to pozornost in dobrine še delila. Zato sem se sama odločila, da če bo le šlo vse po planih, moj sin ne bo edinček. ja ker nimam pogojev imet se enga otroka in ker se otroka ne da prezivet z ljubeznijo...mu je ne morem namazat na kruh al pa dat za kaksno solo v naravi imam brata,ki je leto mlajsi...nisem ga prenesla do faxa...zej sva si mal bolj blizu pa vseeno...meni ni blo poante,da si kaj hocem delit, saj sem leta in leta gojila zamero,da mi je vzel vso pozornost...tko da, meni to ni dejstvo.. pa tud ce bi mu zelela dat se kaksnega brata al sestro...ce ni pogojev je brez veze,da si delam utvare...kaj mu bom pa lahko dala? zgolj ljubezen? zal se svet vedno bolj obraca v drugo smer in otroci cvetja nimajo prihodnosti :)...zal... no in samo predispozicija za to da imas otroke, je stalca...ce hoces do tega pridet,se mors do vratu in se vec zapufat...pa potem? zakaj bi stepala otroke, da bomo potem zivotarili, a vseeno ziveli v ljubezni...meni to ni dobra tolazba... Da se pridružim vajini debati. Kaj pa so pogoji za otroka? Kakšni materialni pogoji? Kaj in koliko v resnici rabi otrok? Tudi jaz sem bila edinka in mi nobena igrača ni pomenila toliko kot da bi imela brata ali sestro. Saj vem, eni se ne razumejo. Vendar najbrž zato, ker v takšnih družinah starši delajo razlike med njimi - enim kažejo večjo pozornost kot drugim. In če so starši takšni, je najbrž res bolje, da imajo le enega. Vendar sem v vseh knjigah prebrala kot občutila na lastni koži, da imaš življenje, če si edinec precej bolj osiromašeno kot če se imaš že prej možnost naučit živet v skupnosti s sovrstnikom, saj se tako naučiš odrekanj, solidarnosti in že prej veš, da se svet ne vrti le okrog tebe - skratka že prej se naučiš nekaj altruizma, ki je osnova za kasnejše partnerstvo in na splošno za življenje z drugimi. Hkrati pa imaš tako možnost, da si z bratom ali sestro povezan vse življenje (če seveda želiš), tudi po smrti staršev in tako laže preboliš te hude trenutke - ko ti starši umrejo, pa tudi sicer imaš lahko tako zaupnika, ki mu lahko vse poveš v trenutkih svojih življenjskih kriz (recimo, če ti umre partner ali te zapusti ali imaš takšne in drugačne probleme z otroki ....). No, moje tri deklice pravijo, čeprav se tudi sporečejo in kdaj stepejo, da imajo stokrat raje manj igrač, kot da ne bi imele druga drugo. Vedno pravijo, kako fajn je imeti sestre, sicer kakšna (pri nas najmlajša) vse zatoži mami (meni), pa vendar je fino, ker so se zmeraj skupaj igrale, zdaj pa skupaj navijajo muziko in imajo svoje pogovore. Mama je le mama in otroku nikoli ne more dati vsega - ker ni na njegovi ravni. Mama ima dolžnost za otroka skrbeti, mu dati vso svojo ljubezen in podporo (materialno pa le nujne stvari potrebne za življenje. Otroka, ki mu materialno nudiš vse, kar si zaželi, samo pokvariš in mu s tem daš zelo slabo popotnico za življenje - torej, če mu hočeš dobro, mu moraš nuditi le, kar je izključno nujno in če moreš občasno izpolniš kakšno njegovo željo, pa ne takoj, otrok mora imeti čas in premislit, če to res potrebuje), nikakor pa se mama ne more postaviti v vlogo njegovega brata ali sestre. Torej, če ne more ali noče dati svojemu otroku brata ali sestre, ga avtomatično veliko bolj prikrajša kot če mu ne kupi kakšne igrače, na primer umetnega dojenčka - lutko ali železnice. Prikrajša ga za učenje v osebo, ki bo sposobna živeti v družbi, v srečnem partnestvu in se nesebično razdajat. Seveda smo eni za to preprosto rojeni - jaz nisem bila nikoli sebična (že kot otrok sem razdajala drugim otrokom svoje igrače, tudi najljubše), čeprav sem bila edinka. Vseeno pa se težje znajdem v družbi polni ljudi in sem precejšen individualist. Pa tudi zgovornosti in družabnosti na splošno sem se šele kasneje naučila, gotovo pa imam zaradi tega še druge težave. Predvsem pa nikoli nisem imela zaupnika in tudi danes nimam sestre, ki bi jo lahko poklicala kar tako oziroma ostajam tudi sama s svojimi problemi (razen moža in mame). In moji otroci se pritožujejo, da imajo vse sošolke polno bratrancev in sestričen, one pa nimajo tete (po moji strani) in bratrancev in sestričen ..... Torej je treba premislit - velike družene (materialno pač manj) ali majhne (pa materialno veliko). Samo ta materialnost se tudi spreminja: lepa oblačila sploh niso več draga, iste igrače uporablja lahko več otrok skupaj, ravno tako knjige, če imaš stanovanjsko stisko se tudi da marsikaj uredit - pograd (pa kako radi ga imajo! za skrivalnice in vse mogoče), pač malce je treba pametno uredit prostor .... marsikaj se da, če se hoče. Aja, pa več otrok ti vzame veliko manj energije kot eden, saj ne iščejo stalnepozornosti pri starših, ampak veliko med sabo. jaz se strinjam z obema, to kar je napisala sita 100% drži, ampak strinjam se tudi s tejo, kajti če ti primanjkuje za osnovne stvari (položnice, hrana, obleka...), si ne moreš privoščiti še kopice otrok. in na žalost je vedno več takih družin, ki komaj shajajo, pa mi tega še vemo ne, ker tisti ki jim res manjka, so ponavadi bolj tiho in ne jamrajo veliko. in če živiš bolj na robu, ti je verjetno veliko lažje pri srcu, če lahko edincu plačaš šolo v naravi, kot pa da imaš 2 ali 3 otroke in nihče od njih ne gre v šolo v naravi, ker ne moreš plačat in potem je tudi vsem jasno kako se takšni otroci počutijo v šoli, ko vsi sošolci grejo, on pa ostane doma. saj to se tudi meni ne zdi uredu ko jim eni res vse stišijo v rit, to je zlo slabo, ampak nekaj pa v zdajšnih časih že moraš dati otroku. jaz imam 2, včasih me piči da bi mela še kakšnega, pa me tudi mine, on pa pravi da sta dovolj 2, sploh če gledaš naprej in če jih pošlješ v šolo, kar je 50-60km stran, morš plačat avtobusno karto ali pa internat, pa še ostalo. ali je mogoče bolje jih imet 5, pa naj bodo po osnovni šoli doma, ker neb blo dnarja da bi šli v šolo? sem mnenja da je treba tud mal naprej gledat.
|