ronja
|
kati, joj, ne me spominjat na to kosilo... Kako sem bruhala po njem... No, sicer tudi nič drugega ne pomaga. Danes zjutraj sem bruhala točno pol minute po tistem, ko sem vam napisala, da še nisem bruhala... Mislim, ko da me en zeza v glavo! Pa prejle tudi, takoj po kosilu... Tok slabo kot danes, mi že dolgo ni blo... Cel dan! Tile antibiotiki, ki jih jem, majo za str. efekt drisko (sem dobila) in bruhanje (krasno - zdaj mam tri razloge za bruhat: , bolezen, pa še antibiotike...), si lahko predstavljate, kako lepo je, ko se vse poklapa... NO, pravijo, da "če ni hujšga, od tega ni nobeden še umrov", a ne? Zadnjč me je malo potolažla sestra pri zdravnici, da je bilo njej pri obeh nosečnosti noro slabo - VES ČAS, da je bila ves čas lačna, ker ni mogla nič jest in se je obakrat zredila za reci in piši 4 kile! Je šla rodit z 59imi... Pa je bilo z obema vse v redu. Pravi, da naj se ne sekiram, da oni vzamejo, kar rabijo, edino jaz bom bolj švoh. Tak da bom preživela, sam da ne bo nič narobe z malim/o. Sicer sta denes - ne moreš verjet - končno prišla njegovadva na obisk. Sva jima povedala, da sva se šla slikat in pokazala slikico - UZ. In sta bila oba fuuuul vesela! Tak pristno, mi je blo ful všeč. Sva bila oba presenečena nad tem KAKO zelo sta bila vesela, še fant je bil paf! Jaz sem bila sploh presenečena nad bodočim dedkom, za njegovo mami se mi je že zdelo, da bo, saj se tudi prvega vnučka (pride januarja) zelo veseli. Se mi zdi, da sta bila najinega pa še bolj vesela . Mogoče zato, ker sta si že kar mislila in želela, pri njegovem bratu je bil pa malo šok, čeprav je starejši, ampak s punco nista živela skup, pa pač nista pričakovala. Skratka SUPER! melaverde, hihi, res je, sem naštevala same + , ampak v glavnem tudi vidim same + . Res ste občutljivi, ampak ker sem jaz na splošno do svojih bližnjih zelo nežno bitje, s tem nimam problemov. Pač moraš itak pri vsakem človeku pazit, kdaj in kako rečeš nekaj, kar veš, da mu ne bo všeč. Ko sem enkrat ugotovila, da moraš poleg načina zbrat še pravi trenutek, se je moja komunikacija zboljšala za 100% Mal vas je res treba dregat, da se kam spravite, ampak po drugi strani pa to pomeni, da ste veliko pripravljeni narediti za domek in zato, da se v njem vsi dobro počutimo... In če moram zbirat, mam veliko rajši to, da moram kdaj mal bolj zatežit, da se kam spraviva, kot pa to, da bi bil skoz okoli, za dom bi ga pa brigalo... Glede družbe je pa tako, da ste večinoma bolj nezaupljivi, dokler si ljudje ne pridobijo zaupanja, se pač ne počutite dobro, ko pa imate družbo, ki vam je všeč, boste zanjo precej pripravljeni naredit - meni je to všeč! Vedno pravim, boljše manj prijateljev, pa ti dobri Skratka, super ste POznam obratne primere, pa mi niso tako pri srcu... Saj so lahko zabavni za uro, dve, mogoče celo za romanco, ampak živela pa s takim človekomne bi! Rabim nekoga, da lahko nanj računam... Verjamem, da lastnosti večinoma niso slabe ali dobre, ampak so v določenih trenutkih prijetne, v drugih pa neprijetne. Impulzivnost recimo, je lahko super seksi, zanimiva, nikoli dolgočasna, ampak zaradi nje na takega človeka ne moreš računat... Ene stvari grejo pač z roko v roki... Če nekomu ni problem it sredi noči na Bled na kremšnite z družbo, potem mu tisto, kar ga čaka doma, verjetno ne pomeni toliko (razen če "tisto" vzame sabo, seveda - spet je pa vprašanje, če si to tudi drugi želi...) Tak da - povej možičku, da lahko ima eno ali drugo, pa bo po moje super srečen, da je s tabo Aja, glede tašče - jaz tudi mami nisem uspela zdresirat, če ti to kaj pomaga;) - glej tekst spodaj, če se ti da zrak, dvojček je moja mami hihi ... Pa moj prvi fant je bil dvojček. So zelo komunikativni, strašno radi so v družbi (po možnosti vedno novi), zelo hitro sklepajo nova prijateljstva in zelo redko obdržijo stara. So zanimivi kot sogovorniki, ampak jaz si ne bi želela živet s kakim, vsaj ne s takim, kot sta bila tadva, ki ju poznam... So zelo "dvojni", enkrat tako, drugič drugače, nikoli ne moreš na nič računat... Pa iz enega v drugo čustveno stanje prehajajo kot bi pihnil! Iz evforije v totalno tečnobo brez kakršnega koli razloga (tudi sami po navadi ne vejo, zakaj), te nadere, potem pa čez 5 pride ves sladek/a nazaj... To je takim bolj prizemljenim znamenjem zelo težko sprejet... Očtino ima N&B podobne izkušnje kot jaz z mamo dvojčico Se strinjam, da navadno ne izbirajo sredstev, ko gre za njihovo željo... niso slabi, samo so pa vedno oni prvi, vsi ostali pridejo kasneje... Res pa niso vsi taki, moj šef je tudi dvojček, pa je daleč od tega - če on nekaj reče, da bo naredil, bo naredil! Ima pošlihtano, da ne moreš verjet! Svaka čast. Pa ne mara bit v družbi, najrajši je sam s svojo ženo na jadranju, žurke so mu mučne, zvesta duša, vse hoče takoj uredit, če je kaj narobe - kapo dol. Ampak sam pravi, da je zelo netipičen N&B in Kati, uživajta jutri, jaz se vama žal ne morem pridružit, ker sem še čisto prešvoh, pa še k zdravnici moram... Držite pesti, da so ti antibiotiki naredili še kaj drugega kot drisko in bruhanje - oz. pravilno bi morala rečt še več bruhanja ... palčica, potem je malo podobno kot pri naju. Tudi moja mami ima brata precej rajši, ker je pač najmlajši, pa še sin, to je poseben odnos, to moraš razumet , najboljše da sprejmeš, tak pač je pri nekaterih mamh... Jaz ji tega ne zamerim več. Bi mi bilo pa všeč, če bi priznala - mislim enkrat za vselej, saj je že kdaj priznala, potem pa drugič spet trdi, da ni tako. Po moje lahko greš naprej šele, ko si te stvari priznaš. Sem bila ljubosumna, ko sem bila mala, potem se pa ugotovila, da ljubosumje nikamor ne pelje, ker bi zaradi tega lahko ne imela enega krasnega odnosa (z mojim bratom), če bi bila tok neumna, da bi se mu prepustila. Sem srečna , ker sem to dala skoz že kot mala in zdaj nisem imela nikoli v nobeni zvezi problemov z ljubosumjem , prejšnjima fantoma je šlo to prav na jetra! Temu je pa všeč, da je tako, tudi on ni ljubosumne narave (kadar pa je, se pa potrudi skrit ) Jaz ne maram gradit na lažeh, iz principa mogoče, ali pa iz (tujih) izkušenj, da se tako vse sesuje... Se mi ne zdi nič narobe, če ma mami rajši brata - saj ima vso pravico do tega! Prvič se s kakšnim človekom boljše ujameš, s kakšnim pa slabše, čisto zaradi karakterja, to velja tudi za otroke. Iluzorno je pričakovat, da boš mel vse enako rad. Če bi ti nekdo držal pištolo, da bo vse pobil, če ne boš enega izbral, bi verjetno vsak nekoga izbral - tistega, ki ga ima rajši. To se sicer ne sme rečt, je pa tako. Dejstvo je, da pa imaš rajši ljudi, ki ti več dajo nazaj. Dokler so otroci mali mogoče ni tako, ko pa odrastejo, pa sigurno... Enako je pri otrocih do staršev... Veliko jih prizna, da ima enega rajši kot drugega, še večja večina pa bi se, če bi se morala odločit, tudi dokaj lahko odločila... No, tretjič pa navadno ti ljudje to svojo predispozicioniranost prej ali slej krvavo plačajo... Brata je mami nekaj časa vsak dan klicarila, mislim, takoj dam tisto ljubezen za svojo svobodo, brez pomisleka! Nisem človek za v kletko, pa tudi če je zlata... Pa to, da ima njega rajši, ni zraslo samo na mojem zelniku - ko smo živeli skup s študenti, pa je mami prišla kdaj na obisk, me je kolegica študentka, ki je živela z nami, potem ko jo je po moje drugič videla, vprašala, če me nič ne moti, da ima mami njega rajši... Sem ji povedala, da zdaj res ne več in da on to krvavo plača - za moje pojme... Tudi z bratom sva se o tem pogovarjala in tudi on "prizna", da je tako in je bil zelo vesel, ko sem mu povedala, da me to zdaj ne moti več. mami pa tega noče nekak priznat, pa bi komot šli naprej, kar se mene tiče... Samo to je treba sprejet - na obeh straneh - in na tem delat dalje. Se niti približno ne mislim trudit, da bi dosegla recimo bratovo stopničko, se mi zdi, da bi bil pa lahko najin odnos boljši, kot je, samo drugačen od tega, ki ga ima z njim. Samo da se meni tu ne da več. Mi je bilo veliko bolj všeč, ko sem dala mami na stranski tir. Čeprav bi ona rada, da se mava strašno radi, ampak jaz sem se tok časa trudila in sekirala za brezveze, da se mi zdi, da res nima smisla. Spremenila se nobena ne bo, ni fora samo za nazaj, ampak tudi za naprej... Njej pomenijo druge stvari, nimava istih interesov, niti se nama iste stvari ne zdijo dosežek... Pa ne vem, enostavno ni tistega feelinga, da bi si to želela... Mogoče je sebično, ampak jebi ga, najprej moja družina (lubi + tale , ki pride, pa še vsi, ki pridejo za njim, če si ne bom po vseh teh slabostih premislila )... Pa ker je tak noro fajn, ko kaki odnosi enostavno laufajo, ne da bi se nekaj skoz moral trudit, da res rajši vanje vlagam, sem bolj srečna. Recimo z lubijem, očetom in bratom, navsezadnje tudi s fantovimi starši... 100% lahko računamo en na drugega v vseh možnih kombinacijah in ni treba nobenih težkih debat, pa ne vem še česa. Če je kdaj kaj, se sproti zmenimo, pa je. to je tooook lažje in tako bolj luštno in še več imaš od vsega skup... Mi je pa hecno, ki mi mami reče, kako bi ona lahko lepo vozila z mojim lubijem - v smislu, imam srečo, da mam takega fanta, če bi ga ona mela, bi bila tudi super hehe, on bi ji zbežal, predno bi rekla bu! To tudi sam pravi... Najbolj hecno je to, da sta si fant pa oče po karakterju precej podobna . Tak da je mami mela nekaj zelo podobnega doma ... Se pa tudi jaz dostikrat vprašam, kakšna mama bom... Pa si vedno rečem, da samo taka nočem bit ... PO moje mi bo lažje, ker sem že zdaj bolj zrela, kot je bila ona ali mogče celo kot je ona še danes, ima pa več problemov, tako da ni fer primerjat... Pa nisem tako mlada, ne bojim se in vem, kako reševat probleme s partnerjem (beri: sproti). Tako da sem optimistična Res se bom trudila, da ne bom delala razlik med otroci (tudi če bom imela enega rajši, kar upam, da se ne bo zgodilo:)) in bom težila tudi partnerju, da jih ne bi delal on... Pa potrpežljiva bom (s tem k sreči nimam problemov, lahko vam dokažem s svojim prenašanjem tega bruhanja, hihi ) in jim dala vedet, da lahko name vedno AMPAK RES VEDNO RAČUNAJO, pa dovolj svobode jim bom dalala, če mi to troje rata, bom kar zadovoljna Saj mi je tudi moja mami kdaj dala vedet, da mi bo stala ob strani in za takrat sem ji hvlažna! pa za vso svobodo! Za to sem jima res iz dna srca hvaležna - se poznam in vem, da sem upornik po duši in če bi mi kdaj rekla uro, ko moram bit doma, gotovo ne bi bila takrat doma iz čistega principa! pa na srečo nista delala tega in sem bila čisto krotka - no, mal Ronjasta, razbojniška hči, ampak nisem pa nikoli pila, kadila, se drogirala, spala okoli kar tako za foro, nisem bila nezaščitena, ko sem spala s svojim fantom, skratka tiste stvari, ki res naredijo štalo... Je pa res, da je bila fantova mami zame vedno tam v teh zadnjih 7ih letih, odkar se boljše poznava (saj ne morem rečt, da sem ji jokala na rami, ampak včasih je čisto dovolj občutek, da če bo treba, lahko oz. se bo trudila pomagat). Z svojo pa tega ne morem rečt... Ona enostavno pozabi in ne mara se pogovarjat o problemih... In ko te nekaj zelo mori, recimo, pa to nekomu poveš in to čez pol minute pozabi in te sprašuje še enkrat isto in je totalno začuden, ko mu isto poveš ali pa te vpraša nekaj čisto x, se ti res ne da več... To se mi je že 100x zgodilo, pa ne bi rada, da se mi še kdaj, ker se res počutiš, ko totalni degen ... Enkrat se res tudi, drugič (ta drugič je lahko čez 5 minut), pa bo ob omembi kake stvari, ki te res boli, začela govorit o novem kavču in se delala, kot da te ni slišala... To po navadi boli... In tega si seveda ne želim čutit, se mi zdi, da bi bilo mazohistično, če bi si Štekaš? Tudi zdaj noče slišat, da mi je slabo, res zelo slabo, vsakič hoče slišat, zdaj sem pa super... pa nima veze, a je to res, samo slišat hoče, da si lahko pomiri svojo materinsko vest, da ji ni več treba "skrbet"... Tak občutek mam... Ker zapomni si še vedno nič v zvezi s tem in vse v zvezi s čim drugim... Tako sem pač zaprla ta vrata, pa sem si naredila eno mal drugačno mesto, kamor sem vse skup postavila. mami je ok, če se z njo pogovarjava traparije, zna bit čisto zanimiva, jo mam rada, ampak drugače kot nekatere druge ljudi. joj, nikica, tole: "Mi je pa ful neumno da se zdaj dela vso prijazno, če ne bi bila noseča pa bi bilo drugače. Ne zdi se mi prav. " si mi pa z jezika vzela!!! Se 10000000x podpišem!!! Ko da zdaj sem pa nekaj vredna, ko sem končno naredila nekaj tako, kot se njej zdi prav... Mislim, halooo!!! Briga jo, da delam doktorat, mentorja si ne bo nikoli zaponila, kaj delam sploh ne, briga jo za 100 stranskih projektov, ki jih furam poleg službe, za moje športe, za karkoli, kar meni nekaj pomeni... Samo ! Ma, poglej, kam je njo ta logika pripeljala! Jaz si ne želim bit tako kot ona, ko bom stara! Meni se zdi to hinavsko in res se počutim ko ena plemenska krava! če me maš rad, me mej zaradi mene, ne pa zato, ker sva otroka naredila - to zna vsak bedak! "Zdaj moraš sanjarit o otročku, ko si doma, pa maš čas!" mi pravi vsak drugi dan. Ko da sem doma samo za hec. Mislim, halo! Če si kdaj ne želim sanjarit o , je pa to med bruhanjem se bom še kaj čudno pogojila! Otroke bi rada sprejela take, kot bojo, ne pa da si zdaj slikam, kako bo, potem bom pa razočarana, da ni tako, kot sem si jaz romantično naslikala! Pripravila bi se rada na sranje, ki ga otrok prinese, potem bom pa uživala v vsem lepem, kar itak pride zraven. Če ne bi vedela, da je otrok nekaj super lepega, ga itak ne bi naredila! Hočem pa vedet, kako bi rada reagirala, ko bom neprespana, pa se mi bo že 10tič v 2 urah zadru, kako bom našla čas za lubija, pa kam bom kaj dala, ker ni ravno prostora na pretek. Pa na to pripravila tudi partnerja. Kaj pa ve mislite? Ker vem, da problemi, ki jih maš rešene v glavi, se ti ne zgodijo, potem je najboljše met čim več rešenih, ker je potem veliko manj problemov, ki se ti lahko zgodijo Joj, spet sem vam roman napisala! Sorrrry! A je kira sploh prebrala do konca?
|