HuAnita
|
Pozdravljene. Samo na kratko. Mojega srednjega brat ni več med nami. Po 3 dneh morja smo se morali nujno vrniti domov, smo ga še sicer klinično mrtvega, a z utripajočim srcem še uspeli videti. Tako sem pertresena, da ne morem normalno funkcionirati, najbolj pa je prizadeo moje starše. Zdaj sem pri njih, da si prve dni po neizrekljivi bolečini malo opomoremo. Pišem pa tole pri najmlajšem bratu, ker sem morala malo iti zase. Kaj več pa drugič, moja sončka sta k sreči zdrava, a čutita vsno nervozo in žalosst zadnjih dni.
Na srce vam polagam: pazite na svoje otroke in se veliko ukvarjajte z njimi.... Naj imajo vso vašo pozornost, pa četudi so lasje nepobarvani in nohtni nenalakirani... Tako bodo prej dobili neko trdnost v življenju, morda jim boste znali bolj prisluhniti, kot smo mi mojemu bratu....., čeprav se je mama z vsemi tremi izredno veliko ukvarjala, pa mi smo si bili kot otroci zelo blizu, pa si zdaj očitamo, da bi lahko še kaj več/bolje naredili.----- A brat se je sam odločil, da konča svojo pot, zaradi nesrečne ljubezni, tako je napisal, žal se ni nikomur zaupal...., niti nikomur ne očita, ampak je zapisal, da sta bila starša najboljša možna....
Se vam oglasim, ko pridem domov in se vprežem v vsakdanjik, ki se kar vrti in vrti, medtem ko se je nam svet ustavil 15. 6., odkar smo ga ....izgubuili 
|
Natisni
pade. Itak je vedno kje okoli, nikoli na blazinah. 
. 
. 
...jah nč dieto preskočim v soboto 
