Jančika_
|
Angie, nimam ideje, jaz nisem ravno človek velikih besed. Sem te pa ful pogrešala včeraj, kje si bila??? Solatja, sem mislila, da ti bom kaj na dolgo napisala, pa zdaj vidim, da nimam kaj ekstra napisati na tvojo temo . Verjetno zato, ker sem kakšno desetletje starejša od tebe in me res nič ne daje nostalgija po prej. Tudi pri prvem otroku me ni. Prav res mi je v veselje gledati, kako rasteta. Ravno par dni nazaj smo se vsi štirje peljali v avtu, tamala dva sta zaspala, midva sva ful na glas navijala Ministry (jah, kaj češ, ostarela metalca sva ) in se spomninjala, kako sva se spoznala in kako sva žurala do onemoglosti. In sva ugotovila, da je bilo to super fajn, ampak da je zdaj tudi super fajn. Skratka, meni je vedno fajn . Res pa je, da mi je včasih hudo pri srcu (in možu tudi), ko vidiva, kako raste Kajetan. Pri Vasji tega nisem tako občutila, zdaj pa. Verjetno zato, ker vidim, kako je Vasja pri dveh letih in pol že čisto svoj človek, jaz sem mu samo še servis. In oba z možem sva rekla (take debate imava zadnje cajte, ja ), da je Kajči že skoraj ven iz tistega najbolj nežnega obdobja in da bo fajn, ko bomo imli še enega takega knedla. No, pa sem vseeno kar nekaj napisala. Naty, fajn, da nisva bila midva s Kajčijem kriva za Marušino slabo voljo . Da ne bo kaj zbolela . Super slike, punce ! Aja, zakaj smo šli tako zgodaj. Se nisva nič zmenili prej z Naty, kdaj bi šli, čisto spontano je tako naneslo. No, meni je pasalo, ker Kajetan tam ni hotel nič jesti, popoldan pa smo šli še vsi skupaj k tastu in imeli smo še moje starše na obisku, ki grejo za en teden smučat, pa sta hotela videt tamala dva prej. Pri vsem tem pa gre Kajetan itak spat ob 18.30, tako da je bilo res na tesno.
|