trojči
|
Zanimivo se mi zdi, da se mame ne obremenjujemo z ničemer drugim tako kot z dojenjem. Vzemite prosim moje razmišljanje z rezervo, ne velja za vse, za nekatere velja morda samo v določeni fazi, za nekatere pa sploh ne. Mame, ki mleka nimajo, se zaradi vseh, bom rekla informacij, čeprav je še veliko drugih izrazov , počutijo kot neprave ženske, neprave matere, psihično se niso dovolj pripravile, otrok nimajo dovolj rade, niso jim dale tega, kar najbolj potrebujejo in še in še bi lahko naštevali. Mame, ki nismo imele dovolj mleka, se sprašujemo, kaj bi morale narediti drugače, da bi vendarle imele dovolj mleka, čeprav smo naredile vse, mogoče celo preveč, mleka ni in ni hotelo biti dovolj, da bi dojile polno vsaj do šestega meseca. Spet nas lahko gloda dvom, če imamo dovolj materinskega nagona, če imamo manj rade svoje otroke kot tiste matere, ki imajo mleka v izobilju. Prvi dve vrsti mam sta še na najboljšem , proti naravi ne moreš nič in se pač moraš sprijazniti z dejstvi, na katera ne moreš vplivati. V največji zadregi bi bila jaz, če bi imela dovolj mleka in bi se morala odločiti o dolžini dojenja, na to bi pa imela vpliv. Kako dolgo dojiti, da daš svojemu otroku vse, kar je v tvoji moči? Odkrito povedano, dojenje štiri ali več letnika se mi grozno upira, nečak je zdaj star štiri leta, če bi videla njega pri dojenju, bi šla verjetno bruhat. Po drugi strani bi pa naj bilo naravno odstaviti se do sedmega leta. Me pridne, požrtvovalne, dobre mame, ki želimo vse dobro svojemu otroku, bi dojile, dokler bi šlo, dokler bi imele mleko, vsaj jaz. Otroka bi dojile ponoči, če podnevi več ne bi hotel in ga metale na finte, da bi podaljšale dojenje prek vseh razumnih mej. Če tega ne bi delale, bi se počutile grozno, ker ne bi naredile vsega, kar je bilo v naši moči in bi lahko koristilo otroku. Mame, ki se najdete pod prvo in drugo točko, se počutite zdaj bolje? Ne govorijo zastonj, da je življenje težko zaradi odločitev. Mamam, ki imajo dovolj mleka, želim veliko sreče pri izbiri prave dolžine dojenja.
|