rija
|
Saj je bilo že skoraj vse povedano, pa vseeno. Še moja izkušnja, zelo sveža, z dojenjem.
Pred porodom, nosečnostjo, sem bila prepričana, da jaz ne bom dojila ne vem kako dolgo iz takih in onakih razlogov, še največji pa je bila moja prijateljica, ki je frajlico imela za joške obešeno cela tri leta. To se mi je zdel višek razvajenosti. Najprej je jedla čebulo in paprične salame, potem pa je hotela še joško....Ne, ne jaz že ne bom tako darežljiva mama.
No, pa napoči tudi ta čarobni trenutek, postanem mama.
Seveda si želim dojiti svojega malega, nebogljenega pikeca. Prvo noč samo spi, naslednji dan tudi.
Potem pa se začne moja pot do pekla.
Moje zize zatajijo na celi črti! Naj jih stiskam tako ali drugače, niti kapljice. Moj sonček začenja počasi izgubljati živce in boj z lakoto. Tudi drugi dan nobenega uspeha. Vse sestre se trudijo z nama po svojih najboljših močeh: ga pristavljajo, mi stistajo joške in me tolažijo: saj bo, bo tretji dan.
Nič.
Tretji dan mi cela kalvarija udari na psiho, jočem ko potok, ko gledam to lačno detece. Vleče zizo uro in pol, ga dam dol, pa si misli odtrgati glavo, kako išče še hrane. Kaj še. Sploh kakšno....
Potrpežljivost sester ne pozna meja: probamo z hormonskim inhalatorjem, ki bi naj sprožil izločanje mleka. Nič. Obkladki. Nič. Moje bradavice so v razsulu, psiha še bolj. Vedno bolj mi začne pogled uhajati k mizi, kjer so pripravljene sveže flaške in umetno mleko. Ne, ne bom, bom probala še enkrat.
Končno mi živci popustijo in sežem po tistem pripravljenem mleku, nahranim sestradanega mladička... Odleže mi na celi črti: končno je sit. Pa kaj me briga, bo pač jedel umetno mleko, samo da bo jedel.
Sestre bijejo boj namesto mene. Pomirijo mojo sesuto psiho in predlagajo, naj poskusim črpati mleko....končno uspe priteči nekaj kapljic.....potem vedno več.
Že mislim, da je bitka dobljena, samo kaj, ko moj sonček ne sodeluje več. Noče vleči, potegne štirikrat in tuli naprej. Se je že preveč navadil na kavčuk z priokusom mleka....
In konec moje dolge zgodbe: volk sit, koza cela. Ne dojim, si pa črpam in napol je zadovoljeno "zahtevam" sodobne družbe.
In nikoli več si ne bom delala nekih načrtov za prihodnost....takih ali drugačnih.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Najbrz je res dejstvo, da smo z ohranjanjem slabih genov naredili marsikaj slabega, v bistvu, ce bo slo tako dalje nam trda prede.. 
Večina ima po mojem trdnem prepričanju upravičene, od njih neodvisne razloge za nedojenje. Morda bo znanost sčasoma ugotovila, kako ravnati, da se bo še kateri posrečilo imeti mleko, današnji nasveti so premalo natančni in si nasprotujejo. 
Tisti, ki imajo večvrednostne komplekse lahko zato neusmiljeno in nekaznovano mahajo s trditvami, da so se premalo potrudile, v srcu premalo pripravile, da niso upoštevale nasvetov, da morajo biti čimbolj spočite, hkrati pa morajo brezkompromisno dojiti 24/7, kolikokrat dojenček hoče, ker se bo ponudba prilagodila povpraševanju, bla, bla ,bla, mah, sem že naveličana, komaj čakam, da mi bo v živo katera priletela s kako tako izjavo, si jo bom malo privoščila.
Nekaj nas muči, tako kot živali v kletkah. Tudi tam ni naravnosti. So nas družbene norme in pričakovanja zaprla v kletke?
če sem lačna, kako je šele bogemu nebogljenemu otroku. 
