Kerensa
|
Ti pa tule, Patrino, kopiram še svoj zapisek s Facebook-a, katerega sem objavila na dan, ko sem se odločila, da ne bom sprejela službe v Budimpešti. Zatem sem izvedela, da bi jo 100%-no dobila (v zapisku piše še 99%), pa mi še vedno ni žal. Ker na svet gledam drugače. Zakaj NE? ·21. APRIL 2016 Premisliti si tik pred zdajci... dobesedno... ko me direktor podjetja čaka v pisarni, ko imam rezervirano prenočišče in ko sem že pisno potrdila svoj prihod (podjetju in hotelu)... ko sem organizirala varstvo za otroke in pripravila avto... ko sem prepričala g. Moža, da me pelje z avtom, da mi ni treba na vlak... ko je obstajala 99%-na možnost, da dobim šiht... dobro plačan šiht, v največjem svetovnem transportnem podjetju, v pisarni, z možnostjo napredovanja in selitve v katerokoli drugo evropsko mesto... ko sem celo uspela zbrati denar za rent-a-room... kako zelo ekstremno nor moraš biti, da vse to skenslaš in to kot nezaposlen in neizobražen človek v Sloveniji?!... yep, ta stopnja norosti verjetno nima izraza v SSKJ. Ampak... Nisem več najmlajša... vsekakor ne “stara koka”, ampak pravkar polnoletna pubertetnica pa tudi ne... jaz sem si svoje življenje, pa kakršnokoli že, ustvarila v Sloveniji... ni tako zelo slabo, kljub temu, da je daleč stran od idealnega... ampak je MOJE... sama odločam o tem, kje, kako in s kom bom živela... saj me poznate in veste, da nekaj slabih odločitev v preteklosti nikoli ni vplivalo na moj optimizem... in ravno zato se kvaliteta življenja (po mojih merilih) iz leta v leto izboljšuje... že to, da lahko ne samo preživim, ampak živim brez službe, je čudež za našo državo... sem pa v poziciji, da mi ni treba sprejeti katerekoli službe in to za vsako ceno. Cena TE službe bi bila, da se odpovem življenju, ki sem ga dosedaj poznala... kaj to pomeni?... konec zbujanja brez budilke... kar nenazadnje niti ni tak problem... problem je, da se bi zbujala sama... sama bi s/pila jutranjo kavo (če bi sploh imela čas zanjo)... ura vožnje do službe, z javnim prevozom... vsakdanjih mnogih že v Sloveniji, ampak ne moj vsakdanjik... sem razvajena, ker nisem pripravljena vstajati 2 uri prej in to zato, da potem delam za nekoga drugega?... ja, najbrž sem, ampak nisem pa kriva za to, da mi slovenske razmere (in predvsem bivanje v glavnem mestu od rojstva) to dopuščajo... naj spremenijo zakonodajo in/ali standard, pa se bom posledično prisiljena spremeniti tudi jaz. 8 ur dela med neznanci... ki seveda sčasoma postanejo znanci, marsikdo od njih verjetno celo prijatelj, ampak hudič je, če ne znaš njihovega jezika, oni pa ne tvojega... in oni se ne bi učili mojega, saj bi bila jaz tista, ki bi prišla v njihovo državo... niso oni tisti, ki bi se morali prilagajati meni. Evropski delovni čas... nine to five... kam greš po službi?... na vlak in domov... v neko malo sobico, katere najem te s stroški vred stane toliko, da ta znesek zadostuje za hrano (in to ne za slabo hrano v majhnih količinah) za vse nas štiri... kaj počneš doma?... nič... gledaš televizijo in tipkaš po Internetu?... ja, to počnem tudi zdaj, doma - in to z veseljem... ampak zdaj to počnem, ker to želim... tam bi to počela zato, ker ne bi imela česa drugega početi... v tem je pa velika razlika... raziskovanje mesta?... seveda, spoznavanje nečesa novega je super... ampak vraga - jaz niti svoje države še nisem raziskala... cel kup grajskih ruševin me še čaka, v neštetih jezerih si moram umiti noge in če odštejem Šmarno goro, me noben hrib še ni videl (ker pač nisem sposobna priti gor)... in mesto bi morala raziskovati sama... wow, “kakšen užitek”, če imaš za družbo samo fotoaparat. Navajenost na nekaj, ki jo skombiniraš s komoditeto, kakršno si si ustvaril... ko/če dobro pomisliš, je ne daš kar tako... doma znam jezik, vem, kam se obrniti, karkoli se zgodi, tu so moji znanci in prijatelji... rada sem sama, ampak takrat, ko se jaz tako odločim... ko je biti sam tvoja edina možnost, se pa malce počohaš po betici, kajne?... kuča - posao, kakor (pokojni) Ekrem Jevrić?... ne, to ni zame... za kakšen teden ali dva mogoče že, za leto ali dve pa zagotovo ne... 1x na 14 dni ali celo samo 1x na mesec domov in to samo za 1 dan?... pa seksat s križci na koledarju?... a bejž ga no srat, no. Ne bi bilo več mojega preljubega fotelja pred računalnikom... moje meter in pol velike televizije... mojega Dormeo jogija... nikogar, ki bi mi zjutraj skuhal kavo... nikogar, s komer bi šla lahko zvečer na drink... nikogar, ki bi prišel opravljat na obisk... jebeš Skype, Viber in ostalo moderno elektronsko navlako... obožujem Facebook, ampak ga ni čez pristen človeški stik (zato me tudi nikoli ne boste videli, da bi v družbi tipkala po mobitelu)... ni avta pred vrati, ki bi me po/peljal kamorkoli si zaželim (dokler še dela pri tej starosti)... ni mularije, ki mi 5x na dan dvigne pritisk do neba... ni dedca, ki bi mi težil zaradi pasjih in mačjih dlak. Ja, ni slepe in gluhe Gospe Pes, ki bo čez 10 dni praznovala 15. rojstni dan (in ki zadnje dni ni ravno polna energije)... ni histeričnega mačka, ki ob 5-ih zjutraj začne nabijati z repom po šipi, da bi še mrtve zbudil... ni soseda, ki uro zatem stoji na balkonu in tolče eno papučo ob drugo ter s tem preganja golobe... ni sosedE, ki misli, da je zaposlena pri FBI in vohuni za mano, ker pač nima drugega dela... ni mojega Šiptarja z najboljšim burekom na Bavarcu... “Franci na balanci” je 500 km stran. Shopping vrečke naj nosim na avtobus?... zamudim na rojstne dneve, obletnice, praznike in cel kup pasjih procesij, na katere mi sploh ni treba iti, ampak vseeno grem, ker so luštne?... na skakalnici v Mostecu nisem bila že sto let, ampak če hočem iti, vstanem in grem... ampak ne iz Budimpešte... kjer niti morja ni v bližini, pa čeprav tja ne hodim pogosto... imam pa možnost in to mi je všeč... na Madžarskem imam možnost zaslužiti denar, ampak kdaj pa je meni že denar pomenil vse, čeprav ga imam zelo rada?... čez moje principe me ne spraviš, pa četudi bom EuroJackpot igrala še 20 let. Kaj imam v Sloveniji?... najemniško stanovanje, nobenega sorodnika, nimam ne izobrazbe, ne službe... vsi razlogi torej, da spakiram in grem... in da to, kar imam, zamenjam za denar... za plačo, kakršne niti fakultetno izobražen kader v Sloveniji ne vidi ravno vsak mesec... za takšno ponudbo niti izraz “sekira ti je padla v med” ni dovolj... to je v bistvu “once in a lifetime” priložnost... ja - in jaz sem jo zmečkala in vrgla v smeti... zakaj? Ni mi treba delati za 500€, ampak raje pa delam za 500€, kakor pa, da bi se odpovedala temu, kar dejansko imam in ne tistemu prejle omenjenemu, kar imam in kar je v bistvu samo zunanji videz. Imam familijo, katero mi zavida cel kup ljudi... dedca, ki je normalen, kolikor je kot moški sploh lahko... ne spadam med tiste, ki jamrajo, da jih njihov dedc mlati, jim ne daje denarja ali jim ga celo jemlje, se goni naokrog in od njega doma v nobenem pogledu ni nič... jaz teh težav nimam in ljubosumne babure si lahko jezik pregriznejo zaradi tega, če hočejo... imam “samo” najemniško stanovanje, ki je majhno, staro in grdo, ampak najemodajalec je fenomenalen in karma v stanovanju je najboljša možna... imam dva lena in scrkljana otroka, ki sta zasvojena z mobiteli in McDonald’som, ampak sta pa zdrava in ne delata ****rij... imam Gospo Pes, ki je z mano že od pamtiveka in Gospoda Mačka, ki bo z mano očitno do naslednjega pamtiveka... imam/o avto, ki je grd in letos bo polnoleten, ampak dela pa bolje, kakor marsikateri včeraj kupljen Mercedes... imam prijatelje in prijateljice, ki pridejo na kavo in h katerim grem lahko na kavo. Da za denar zamenjam to, da s tabo, Simona, ne bi šla nikoli več sredi noči s flašo vodke v roki žurat nekam v mesto?... da ne bi več pizdila nate, Mojca, ker prokletega telefona najbrž niti med seksom ne odložiš iz rok?... kdo mi bo jamral čez vse svoje in tuje probleme, če ne ti, Nena?... Irena - če do Ljubljane nisi prišla po denar, potem do Budimpešte sploh ne bi... Majda - bi mi ti prišla postrižt frufru na Madžarsko?... Tatjana - žive te ne morem videti (luv-ya), ampak da pa ne bi šla s tabo na kavo, bi bila pa groza... in tako dalje, da ne naštevam v nedogled. Spim do 12-ih, če mi paše - ali pa vstanem ob 5-ih in grem igrat FarmVille... v zameno za denar bi se morala vsaj za dve leti odpovedati maturi... tako ali tako je prvič ne bom naredila, ker se nič ne učim (a, ****, Nataša), ampak ne morem pa priti iz Budimpešte v Ljubljano zato, da dobim en cvek... da ne bi šla na lokalno gasilsko veselico in to zdaj, ko je še Pubertetnik postal gasilec?... da po 10-ih letih ne bi več mogla navijati za Mladiča na Oskarjevem teku?... da Gospe Tašče, s katero se sicer ne marava, ampak samo tolerirava, ne bi bilo več na obisk k meni 1x na 2 meseca z domačo rakijo vred?... da ne bi imela na očeh moje zbirke malih karirastih zvezkov s trdimi platnicami, ki jih absolutno ne potrebujem?... da zdaj, tik pred koncem, neham hoditi k zobarju?... da ne morem iti v papučah v trgovino in po poti zafrkavati vse od poštarja do opravljivih penzionistov in lokalnih pijančkov? Na-a, jaz imam še nekaj planov za čas, preden se stegnem... jaz hočem iti pojest buffalo burger na Odprto kuhno... jaz se hočem z biciklom za brezveze vozit po mestu... če hočem BigMac-a ob dveh zjutraj, ga bom pojedla... nočem izpustiti ene brezvezne gratis lončnice, katero mi mesto podari vsako leto... hočem sedeti na klopci na Ljubljanskem gradu, kaditi svoj čik, zvit iz prešvercanega bosanskega tobaka in meditirati ob razgledu... hočem ležati v postelji in brati trače o Melaniji Trump v slovenščini... hočem se skregati z vsakim, ki bi mi poskusil soliti pamet glede slovenske zakonodaje... hočem vse neumnosti, ki si jih pri mojih letih še lahko privoščim (v bistvu - a si katere ne morem?). Če hočem vse to, se moram odpovedati tistemu, kar mi ponuja ta služba... ponuja mi veliko, ampak ugotavljam, da imam jaz v bistvu veliko več... zakaj bi šla na slabše? Uradni odgovor na naslov “Zakaj NE?” je torej... zato, ker nimamo rezervne gume :-D In ni mi žal, da sem to naredila. Še enkrat bi, v takšni situaciji. Ker sem s svojim bull-shitom srečna.
< Sporočilo je popravil Kerensa -- 30.6.2016 23:37:51 >
_____________________________
I am not what happened to me. I am what I choose to become. I lost my mind, but I found my soul.
|