Kerensa
|
IZVIRNO SPOROČILO: patrino
IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa
IZVIRNO SPOROČILO: liliana
Ja, da se prav udobno živeti od socialnih transferjev.......in zato smo še vedno socialna država.......
Pa je, po tvojem, s tem (v osnovi) kaj narobe? Bi bilo bolje, če bi imeli (vsaj delno) ameriški sistem (kjer s transferji nikakor ne moreš imeti takšnega standarda, kakor pri nas)?
Berem vas vendar se do sedaj nisem imela interes vtakniti, ker ste zame tematsko " pretežke in predolgočasne" Mi je pa kljub vsemu zanimivo dejstvo, ki se ob takih temah vedno ponovi. Ko pridete do socialnih transferjev, se vedno iste postavite na eno stran in druge na drugo. Vedno je enako. Tiste, ki že leta živite le od socialnih transferjev in predvsem na račun dodatkov , ki jih dobite zaradi otrok, vedno znova ponavljate, da je teh dodatkov tako malo, da se ne izplačajo, da nimate skoraj nič priznanega, da porabite vse kar dobite izključno za otroke. Se jezite na ostale uživalce socialnih transferjev, ki jim je uspelo državo še bolj naplahtati kot vam in vztrajno zatrjujete, da je vi nikoli ne .Druga polovica delavnih forumašic, pa vam vztrajno zatrjuje, da to ni res, kar vedno znova trdite .
Če je narobe, da se da v osnovi od socialnih transferjev udobno živeti? Ja , v osnovi je narobe to, da se da s socialnimi transferji udobno živeti. Tako udobno, da si določene že leta " iščete " službo in je še vedno nimate. Tako udobno, da lahko brez tega , da hodite v službo, na račun socialnih transferjev uživate dopuste na različnih plačljivih destinacijah, različen luksuz in razkošje, ki ga še marsikdo zaposlen ne, ...skratka nadstandard, ki ga kot socialni upravičenec in nezaposlen naj ne bi . Zakaj ne? Ker bi bila to lahko dodatna spodbuda, da se spravite delat tudi kaj izpod vašega standarda ali meril. Kaj, kar bi vam dalo občutek in zadoščenje, da sami skrbite in spravljate gor otroke, ki ste jih pač naredili. Narobe je v bistvu najbolj to, da socialni transferji omogočajo nezaposlenim ljudem izbiro ali se jim splača v službo ali ne. Tu ne bi smelo biti dileme. Služba bi morala s svojo plačo omogočati, da si lahko delavec privošči več kot tisti, ki nič ne dela in s takšnimi in drugačnimi socialnimi transferji finančno da v koš zaposlenega. Že davno se je izgubil poglavitni smisel socialnih transferjev, ki so bili v preteklosti namenjeni kot kratkotrajna premostitvena pomoč takrat, ko se je družina znašla v hudi finančni krizi. Le za čas, ko se družinska finančna kriza ne odstrani. V preteklosti je bilo tako. Uživalci socialnih transferjev so bili resnično veliki reveži in se s to pomočjo še zdalečniso mogli dolgo preživljati. Hočeš nočeš jih je ta minimalna pomoč prisilila, da so si poiskali takšno in drugačno zaposlitev. Brez kalkuliranja ali se izplača ali ne.
In nenazadnje v osnovi delajo tile socialni transferji tako škodo, da v določenih ljudeh ni več ponosa. Ne zdi se jim nič narobe, da za njihove otroke v bistvu poskrbi država oz. tisti zaposleni, ki se po mnenju nekaterih prostituirajo za borno plačo. In če nadaljujem...kakšen zgled so takšni starši svojim otrokom? Otrok, ki vidi mater ali očeta leta in leta doma brez službe in kljub temu dobi večino stvari, ki si jih zaželi ( s pomočjo takšnih in drugačnih humanitarnih organizacij in socialnih transferjev) brez težav razvije miselnost podobno njegovim nezaposlenim staršem: Ne splača se delati, saj dobim več, če sem doma".
Komentiram izključno zato, ker sem bila citirana in ker imam občutek (lahko, da se motim), da zapisano leti (tudi) name.
Sama sem izredno malo časa živela izključno od socialnih transferjev, saj od njih z otrokom/a in v tržnem najemu preprosto ni bilo možno spodobno preživeti. Dalo se je preživeti, ja, ampak si moral pa praktično non-stop izbirati, ali boš plačal vse položnice in ti bo zmanjkalo za hrano do naslednjega nakazila - ali pa boš jedel in kakšno položnico pustil za naslednji mesec. In ker mi takšno izbiranje nikoli ni bilo všeč, sem večinoma poleg tega še delala. Nekaj časa na črno, nekaj časa preko študentskega servisa, nekaj časa kot zaposlena - sto in en način, skratka. Pa marsikdaj še vedno ni bilo dovolj za tisto, kar sem si želela.
Nisem napisala, da je bilo transferjev malo. V primerjavi z minimalno plačo jih je bilo vedno veliko (če gledamo samo po zneskih, pa Bog ve kaj niso bili), vsekakor pa ne dovolj. Da česa ne bi imela priznanega (česa sploh, razen delovne dobe?), tudi nisem nikoli trdila. Prav tako ne, da je šlo vedno vse za otroke (ko kupiš npr. liter mleka, ga tudi sam nekaj porabiš, recimo). Nisem se jezila na ostale prejemnike, sem pa znala (in znam še vedno) povedati kakšno pikro na račun Romov, saj imajo oni čisto drugačen sistem izkoriščanja od t.i. "civilov", poleg tega pa je tudi vsakomur, ki ima na tem področju vsaj malo izkušenj, jasno, da ogromno zakonov za njih ne velja (za t.i. "civile" pa).
Da država preko transferjev nekomu, ki je do tega upravičen, zagotovi, da lahko preživi brez zaposlitve, se meni osebno ne zdi narobe. Niti proti višini transferjev (ki so se v zadnjih 10-ih letih krepko povišali) nimam nič. Imam pa proti višini minimalne plače oz. proti primerjavi seštevka transferjev in minimalne plače. Današnji zneski transferjev lahko ostanejo enako visoki, pa bodo imeli upravičenci še vedno hrano, obleke in streho nad glavo, bi se pa morala zvišati minimalna plača, kajti kdor dela, si definitivno zasluži več od tistega, ki ne dela. In 600€ vsekakor ni znesek, s katerim bi lahko spodobno preživel. Če bi minimalno plačo zvišali na npr. 800-1000€, bi se "čudežno" zmanjšalo tudi število prejemnikov sdocialnih transferjev. Kajti dejansko se jim ne bi več splačalo biti doma. S tega vidika je žalostno, da ljudje razmišljajo, če se jim sploh splača delati, ampak če pa pogledamo širše, pa dejansko ni logike, da bi šel delat in si s tem znižal standard (ki že tako ni visok) samo zato, da ti bo država jemala za penzijo, ki je sploh ne boš dočakal in zato, da boš lahko rekel, da si družbeno koristen. Ko si enkrat lačen ali pred deložacijo, se ti za družbeno koristnost sladko fučka.
Sama takrat, ko sem živela od socialnih transferjev, nikdar nisem imela nadstandarda. Edini konkretni dopust, ki sva ga z g. Možem imela v zadnjih 10-ih letih, je bil road-trip po bivši Jugoslaviji - in takrat sva oba hodila v službo. Kadar so bili "v igri" izključno socialni transferji, nisva morja (ali dopusta kjerkoli drugje) niti od daleč videla. Morda 1x ali 2x na leto za 1 dan - zjutraj tja, zvečer nazaj. 5 let vmes pa še to bolj poredko, ker niti avtomobila nismo imeli. V 13-ih letih, odkar smo družina, niti 1x nismo šli na skupen dopust vsi štirje (sicer ni bilo tako vedno zaradi financ, ampak večinoma pa), na smučanje pa sploh nikoli. Največji luksuz, ki smo si ga privoščili, je bil velik, nov TV, vendar je bil na obroke. Pa novi mobiteli, ampak tudi na obroke. Še dandanes, ko bi si lahko privoščili več (ampak smo se vmes karakterno spremenili), se vozimo s staro kripo, ki bo naslednji mesec praznovala 18. rojstni dan (pride katera na žurko?  ). Tako, da vsaj jaz osebno res ne razumem, kaj nadstandardnega naj bi si privoščili prejemniki socialnih transferjev, ki živijo izključno od njih. Tisti, ki pa poleg tega še redno delajo na črno, so pa druga zgodba.
Izpod svojega "standarda" (kaj naj bi to sploh bilo, pravzaprav?) sem v svojem življenju delala marsikaj. Tudi gratis. Tudi prostovoljno. In tudi za svinjsko dober denar. Praktično vse sem poskusila in to večinoma zato, ker sem iskala samo sebe. Hotela sem ugotoviti, kaj mi ustreza in ja, presneto dolgo sem potrebovala, da sem to našla.
Primerjati, kako je bilo davna leta nazaj in kako je zdaj (pri transferjih), se mi pa ne zdi (več) smiselno. Časi se spreminjajo, zakonodaja tudi, ljudje pa s tem vred. Modernizacija je naredila svoje, kapitalizem je dodal piskrček, zahodna miselnost tudi. Kaj od tega je zdaj prav in kaj ne, bi se dalo razglabljati, ampak dejstvo je, da je dandanes pač tako. Jaz, kot v mestu rojena in živeča "frajla", sem še 10 let nazaj ropotala, če nisem imela vsega na dosegu roke 24 ur na dan, zdaj se pa staram in z g. Možem se ozirava za parcelo, za katero bi prej rekla, da je Bogu za hrbtom, kakor pa v civilizaciji. Pa nič ne rečem - obožujem mestni utrip in komoditeto, ampak sem enostavno utrujena od skoraj 40-ih let takšnega načina. Zdaj hočem mir in ko razmišljam, kje se bom v kratkem dokončno ustalila, tehtnica krepko pretehta na stran predmestja ali civilizirane vasi. Samo Internet in kabelska pa morata biti.
V glavnem, Patrino - tudi tebi lahko rečem, da ni vse črno-belo. Sicer spet lahko govorim samo o svoji izkušnji, ker ne morem trditi, kako se organizirajo drugi (ali pa, kako goljufajo, če ti je tako ljubše), ampak jaz sem prepričana, da luksuza nimajo nobenega.
Da pa država svojemu državljanu omogoči, da preživi, se mi zdi pa prav.
_____________________________
I am not what happened to me.
I am what I choose to become.
I lost my mind, but I found my soul.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
).....potem je pa še drugi vidik, ki je povezan nekako tudi s to navado "domačega življenja".......ženska ima sicer formalno izobrazbo, stara je 40 let.....ene 8 let prej je delala po sejmih ali kelnarila preko študenta....drugo pa ni delala.....stara pa je 40 let in praktično ne zna nič (pa ne zdaj primerjati ronja spet sebe in svoje projekte, da se ti izpopolnjuješ, vem.....vendar večina se ne......) 
