Melanie1
|
Dober dan! mamica deklicam - evo, držim pesti in mislim nate. Nemščina je tudi meni bila od nekdaj šibka točka. Učila sem se jo sproti od danes na jutri, ne da bi karkoli odnesla za naprej. Danes ne bi znala samostojno povedati nič pametnega. Včasih pokukam k hčerki v zvezek od nemščine in celo kar precej zastopim. Torej ne pozabiš čisto vsega. Na tvojem mestu bi naredila kot so ti že punce svetovale. Naučila bi se nekaj osnovnig fraz, sploh tistih, ki bi ti prišle prav v tvoje poslovnem svetu. In lepo, da si povedala po pravici. Z lažjo se itak ne pride daleč. Pomembna je tvoja pripravljenost, da se boš naučila, kar ti še manjka. IZVIRNO SPOROČILO: mamica deklicam Mi smo se včeraj nasankali. Tamala je zvečer kar padla v posteljo , zjutraj je bilo seveda težko vstati za v vrtec . Taveliko bo pa očitno treba malo bolj ganjati. Kako je zanimivo gledati otroke, moji dve sta res vsaka čisto svoj karakter. Tavelika se vsakič joka, če se zvrne iz sank. Kepa ona lahko, bog ne daj da je ona okepana. Tamala je pa celo pot po hribu navzdol vriskala od navdušenja, ko se je na koncu zvrnila v sneg, se je samo režala in valjala dalje. Je imel moj kar prav, da nismo šli na en hrib v sosednji vasi. Tam živi en poba, ki taveliko že v vrtcu nonstop zafrkava. Po njenih včerajšnih izpadih bi si jo še na ta račun privoščil. Tako nas pa nobeden ni poznal in se ji tudi ni nihče smejal ob njenih izpadih. Ali ima katera idejo, kako to omiliti? Ah, otroška faza pač. Je treba počakati, da mine. Saj vem, terja živcev... Pa naši so čisto isti. Vidiš, da imajo neki skupen imenovalec, ampak števec je zeloooo različen. Naša prvošolka je vpisana. Začuda je bila pri svetovalni delavki pridna in tiha. Govorila pa samo, ko jo je kaj vprašala. Drugače vrti jezik kot stara lajna. Sploh je ne zaustaviš. Pa v vrtec je morala prinesti svojo zgodbo, ki je vključevala besede: jutro, ura, avto, igrače, prijatelji. Starši smo imeli nalogo napisati zgodbo, otroci pa so bili avtorji ilustracij. Moj knjižni prvenec zveni takole: NINA IN NJENE IGRAČE BILO JE MRZLO ZIMSKO JUTRO. ZUNAJ JE BILO ŠE TEMNO. DROBNE SNEŽINKE SO TIHO TRKALE NA OKNO. NINA JE TRDNO SPALA V SVOJI TOPLI POSTELJI. NJENE IGRAČE SO BILE ŽE ZDAVNAJ BUDNE IN SO SE PRERIVALE, KATERA BO LEŽALA POLEG NJE. V SOBO JE POKUKALA SVETLOBA IN KONČNO SE JE PRIŽGALA LUČ. MAMICA JE NEŽNO POLJUBILA NINO. »VSTATI BO TREBA,« JI JE ZAŠEPETALA IN JO ŠE ENKRAT CMOKNILA. NINA SE JE NA VSO MOČ PRETEGNILA IN HOP, ŽE JE BILA NA NOGAH. POČASI SE JE OBLEKLA IN SI UMILA ZOBE. MAMICA JI JE POČESALA LASE. »KITKA ALI ČOPEK?« JO JE VPRAŠALA. »KITKA, » JE KOT IZ TOPA ODGOVORILA NINA. URA JE NESLIŠNO TIKTAKALA. »OTROCI, MUDI SE. BRŽ V AVTO!« JE ZAKLICALA MAMICA. »SAMO ŠE ENO IGRAČKO VZAMEM,« JE REKLA NINA IN ODHITELA V SVOJO SOBO. ČISTO VSAKA IGRAČA BI RADA ŠLA Z NINO. »SEVEDA BO IZBRALA MENE,« SE JE REPENČILA BARBIKA. »VSI VEDO, DA SEM NAJLEPŠA.« TO PA NI BILO PO VOLJI DRUGI BARBIKI. »GOTOVO SE HECAŠ. SAJ IMAM VENDAR NAJLEPŠE LASE IN NINA JIH VEDNO RADA RAZČESAVA,« JE PRIPOMNILA DRUGA BARBIKA IN SI PONOSNO POBOŽALA SVOJE DOLGE ZLATE LASE. »NO, PUNCI, NE KREGAJTA SE, SAJ VESTA, DA SO MOJI LASJE NAJLEPŠI,« JE REKEL SAMOROG IN OŠABNO STRESAL Z GLAVO. TUDI OSTALE IGRAČE SO BILE ZELO GLASNE. MED NJIMI SE JE VNEL STRAŠNI PREPIR. VSE BI RADE ŠLE Z NINO. »IGRAČE, DOVOLJ!« JE ODLOČNO REKLA NINA. »NE PREPIRAJTE SE!« VSE BOSTE PRIŠLE NA VRSTO, AMPAK DANES GRE Z MENOJ MEDO.« IGRAČE SO BILE ZELO JEZNE. »TEGA STAREGA, RAZTRGANEGA KOSMATINCA BOŠ VLAČILA S SEBOJ,« JE BILA JEZNA BARBIKA. NINA SE NI ŽELELA PREPIRATI. »KAR SEM REKLA, SEM REKLA. JUTRI PA BO ŠEL NEKDO DRUG.« MEDO JE HITRO SMUKNIL V NININ OBJEM. NEŽNO SE JE STISNIL K NJEJ, VES PONOSEN, KER JE IZBRALA RAVNO NJEGA. ODHITELA STA PO STOPNICAH. MAMICA JU JE ODPELJALA V VRTEC, KJER SO JU ŽE ČAKALI NJENI PRIJATELJI. In zgodbe je konec...
|