patrino
|
IZVIRNO SPOROČILO: nejcko
V zanimivo smer se je razvila tale debata.
Sama zase bi lahko rekla, da sem idealist, zato povsem razumem vprašanja in dvome, ki razjedajo Patrino. Blizu so mi, ker si tudi sama večkrat zastavljam podobna vprašanja in tudi sama dvomim v pravilnost svoje vzgoje. Vendar v tem ne vidim nič slabega. Temu rečem kritična presoja. Brez nenehnega spraševanja o tem, kaj je prav in kaj narobe, in dvoma v vse, ni napredka, ni razvoja. Ves razvoj človeštva temelji na tem. Na nenehnem spraševanju, na večnem dvomu. Če človek v (pra)zgodovini ne bi dvomil o trdnosti svojega bivališča, zgrajenega iz lesa in blata, in se pri tem spraševal, ali obstaja trdnejši in zanesljivejši material za gradnjo bivališč, bi še danes živeli v kočah in blatnjačah.
Zato je prav, Patrino, da dvomiš in se sprašuješ.
A blizu mi je pogled tudi ostalih udeleženk tega pogovora. Človek je to, kar je. Je takšen, kakršen je, je produkt genetike, časa, okolja in vzgoje. In kot tak produkt skladno s svojo osebnostjo vzgaja svoje otroke. Drugače ne zna, ne more. Vendar je, kot sem že prej omenila, vsak človek produkt številnih faktorjev, vzgoja je samo eden od njih, zato ni nobenega zagotovila, da bodo naši otroci kot odrasli delovali popolnoma skladno z našo vzgojo, našimi željami in našimi pričakovanji.
Da se vrnem k osrednjemu problemu te debate; kamorkoli se danes človek ozre, povsod lahko vidi neizmerno količino zla, krivic, lopovščine in na prvi pogled se resnično zdi, da je zlo premagalo dobro. In povsem upravičeno se človek vpraša, če pravilno vzgaja svoje otroke, ali jim s svojo vzgojo tlakuje dobro prihodnost. Toliko pogosteje se to sprašuješ, kolikor starejši so otroci in se tudi oni začno spraševati oz. začno spraševati tebe. Ti pa jim naenkrat ne znaš več odgovoriti. Ker dvomiš ti in dvomi tvoj otrok. Ker se sprašuješ ti in se sprašuje tvoj otrok.
Toda odgovor je preprost.
Ko ti ali otrok zavidata ciganu, ki se vozi v bmw-ju, medtem kot ti furaš starega opla, oba dobro vesta, predvsem pa ti, da raje v miru živiš v lastnem stanovanju s centralnim ogrevanjem in kopalnico s toplo vodo kot pa v neki baraki (ali hiši), kjer se bi moral nenehno bongati z lastniki zemljišča, s komunalo, s policijo ipd. Dobro veš, da veliko raje hodiš na šiht, kot pa bi se cel dan vozil po mestih in iskal kosovne odpade, prebiral železo in ga vozil na deponijo, čakal v mrzli noči, da gredo ljudje spat, da jim bi s strehe zmaknil bakrene žlebove. Raje greš mirno v trgovino in si kupiš obleko ali pa jo hvaležno sprejmeš od prijatelja kot pa da bi lastnega otroka spustil v zabojnik od Humane. Da z veseljem gledaš svojega čistega in lepo oblečenega otroka in njegov napredek v šoli, kot pa bi gledal nepismenega otroka, vsega umazanega in smrdljivega, kako pleza po smetišču.
Ko ti ali otrok zavidata tajkunu ali mafijozotu, ki prebiva v lepi vili, se vozi v jahti in najnovejši mečki, dobro veš, da raje v miru živiš v svojem malem stanovanju in greš v službeno prikolico za en teden na dopust, da greš v miru v nedeljo na kosilo k staršem in na obisk k prijateljem, kot pa se skrivati pred policijo, vlačiti se po sodiščih ali se tako kot Časar skrivati nekje v tujini z zavestjo, da so vsi tebi dragi nekje daleč in nedosegljivi in da ne boš imel več miru na tem svetu, dokler boš živ.
Še in še podobnih primerov bi lahko naštevala. Vsak človek ima svoje prioritete, ki so lahko posledica vzgoje, značaja, družbe ali vsega naštetega. In tvoje prioritete so TI. In če so tvoje prioritete dobro, poštenje, miren spanec in mirna vest, si torej to TI in preko tega ne moreš, ne znaš. In skladno s tem vzgajaš svoje otroke. Brez višje filozofije. Ker to enostavno si ti. Pri tem je vsekakor prav, da se nenehno sprašuješ in dvomiš, kajti s tem osebnostno napreduješ, kakor je tudi prav, da te je strah, a hkrati upaš, da se bodo stvari vendarle razvile v pričakovani smeri.
Dvom in vprašanja so nujna za razvoj, za napredek, za izboljšave.
Strah in upanje (to je vedel že Prešeren) pa sta naša prihodnost.
In tako na koncu lahko samo še zaključim, da so dvomi, vprašanja, strahovi in upanje nujna pot do najsvtlejšega cilja in najvišjega ideala človeštva že od pamtiveka - do najvišjega DOBREGA. In kot pravi modrost: ni važen cilj, važna je pot (če parafraziram - ni važno, da dosežeš dobro, važno je, da delaš dobro).
Hvala Nejcko 
< Sporočilo je popravil patrino -- 14.12.2014 10:10:15 >
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Sori, resnično mi je žal, vendar ti ne znam drugače razložiti. Mogoče me bodo razumeli tisti, ki so to že doživeli. In kot sem že prej rekla, tisti odgovori bodo tako najbistvenejši in to bo to, kar me zanima. 
. 
Sem živela še dve leti nazaj nekaj časa v Sloveniji, tko da.. In tudi - kot sem zgoraj razložila, IMHO je vse v razumevanju zakaj kaj delaš. In da poenostavim; če ne veš zakaj si dober, potem te res lahko en bogat lopovski cigan zdrma. 
. 
, Liliana in ostale 
. Ko so se oni vozili v takih in drugačnih avtih, sem jaz štopala (ker so bila to leta za štop, ne ker ne bi imela za bus) in do danes nisem podvomila, če bi bilo pa bolje živeti tako kot oni. Ne dvomim niti danes, niti najmanj. 
......
