nejcko
|
IZVIRNO SPOROČILO: liliana
IZVIRNO SPOROČILO: nejcko
Tukaj ostanemo pred veliko dilemo, kajti naenkrat smo pred vsaj dvema pojmoma, ki ju v tej debati po eni strani enačimo, a po drugi se lahko popolnoma izključujeta. Kraja in iznajdljivost (o srednji pa teče debata).
Sama se res zavzemam za poštenje, a vendar moram priznati, da sem tudi jaz med unimi, ki "hvatajo krivine", med sivimi ekonomisti in posledično med utajevalci davkov.
Ne samo zdaj, ko sem brez službe, že tudi kdaj prej, sem občasno inštruirala in lektorirala, vse brez računa, kakopak. Večinoma znancem, torej za sindikalno ceno, a to nima veze - brez računa, torej brez dati cesarju, kar mu pripada.
Sva se ravno zadnjič z možem pogovarjala o tem, in sem se vprašala, kako naj sploh v tem primeru ravnam skladno s svojo vestjo - kot fizična oseba namreč ne morem izdajati računov - naj grem torej z 10 evri od ure inštrukcij vsakokrat na DURS in tam oni teti na okencu pustim 2 evra 
Lahko prijavim s. p., seveda, a v celem letu mi moje delo na črno ni prineslo niti toliko, da bi si pokrila prispevke za en (1!!!) mesec - naj bom potem naprej davčni neplačnik
Aha, seveda ... divje naj se poženem v krvavi konkurenčni trg in se prepustim mesarskemu klanju, če sem dobra, preživim, če ne, naj crknem. In z mano moja družina. Simpl.
Pa smo tam - pri boju za preživetje. Boj za preživetje, je krut boj, ki ne pozna milosti in kjer padejo vsi zakoni. Krog je sklenjen.
Torej se človek naenkrat ne znajde več pred vprašanjem poštenosti, ampak samo še pred vprašanjem biti ali ne biti. Ker se pa pač ne ubijamo dobesedno med sabo, smo obsojeni na biti, a tukaj se pa takoj postvi novo vprašanje - vprašanje dostojanstva.
In ja - če imam možnost, da dostojanstveno (pre)živim sebe in svojo družino, a moram za to kršiti (neživljenjski) zakon, se bom kot vsaka ranjena žival, ki se trudi preživeti, odločila za slednje.
Ker roko na srce - marsikdaj nas zakoni dobesedno silijo, da delamo zoper njih, nas silijo biti "zločinci". Ker nam ne dajo druge možnosti: eno ali drugo.
Ti je kaj znano ime Jean Valjean ... Nesrečniki ... V. Hugo; slikovit primer, kjer te zakoni silijo v prekrške, ker so tako togi, da ti ne dopustijo biti pošten.
Lahko rečemo in se strinjamo in zagovarjamo, da mala kraja je enako velika kraja - oboje je kraja. Strinjam se, oboje je kraja.
Lahko rečemo in zagovarjamo (pa vendar ne več tako zagotovo), da iz tatiča zraste tat - tukaj se dedukcija nujno ne izide. Sklep velikokrat pade, saj ni 100% dokazljiv. Aksiom pade.
Umor in uboj - oba imata za posledico smrt, kakor ima kraja za posledico odtujitev. A razlika med umorom in ubojem je naklep. Žal za tatvino ali krajo nimamo tako definirane različice, pa vendar obstaja. Morala bi.
Kradem (goljufam, se znajdem) za preživetje oz. dostojno življenje (nenaklepnost, nujnost, nagonskost, hipnost kot olajševalne okoliščine).
Kradem za preseravanje in prestiž (hotenje, želja, pohlep, načrtnost kot oteževalne okoliščine).
Življenje ni črno-belo. Naj vrže kamen prvi tisti, ki je brez greha. Jaz nisem, četudi se še tako trudim, da bi bila. Sem samo človek. Ki se trudi (dostojno) (pre)živeti sebe in svojo družino. Pa magari včasih na račun cesarja.
Ja....simpl.....če boš odprla s.p. boš pa več delala, da boš lahko plačala prispevke in da ti bo kaj ostalo.....precej jih tako naredi....na začetku je težko.....samo marsikdo raje izbere elegantnejšo pot "hvatanja krivin in iznajdljivosti".....
in v svoje opravičilo potem vpliva na čustveno komponento ljudi......"boj za preživetje"....."naj vrže kamen tisti, ki je brez greha"....."ker država krade, lahko tudi jaz".....
Če želimo, da nam država "nudi" brezplačno šolstvo, zdravstvo.....če se nam vsa socialna politika države zdi samoumevna......takrat ne smemo pomišljati na "iznajdljivost in hvatanje krivin"......in prejemati po požnosti največje socialne transferje usput pa "za preživetje" malo na črno narediti......
Prvič, ne opravičujem, samo pojasnjujem. Stvari nikoli niso enoznačne. Ali pač
Drugič, ker je po tvojem tako ensotavno furati s. p. - na začetku je malo težko, potem pa zalufa - se resno sprašujem, kako potem več kot 70% vseh s. p.-jev neslavno propade
Aja, seveda, nesposobni so, ležerni, leni in podobno.
Morda pa tukaj tiči en čisto preprost psihološki vzrok - da vsi ljudje pač nismo za vse. Da vsi v sebi nimamo podjetne žilice, ne znamo nastopati na krutem trgu, nismo dovolj samozavestni etc. etc.
Ampak seveda, veliko elegantnejše je iti po eni črti in kazati s prstom na ljudi, ker so taki, kot pač so - krivi, krivi in še enkrat krivi. Morda se s tem določen krog ljudi (morda tudi ti) elegantno otrese obče ljudske moralne drže odgovornosti za drugega. Kajti vsak je odgovoren le zase, kajne.
Potem se lahko pravzaprav vprašamo, čemu sploh služi država? Čemu človek sploh živi v skupnosti, če je vsak odgovoren zgolj zase?
Smisel in cilj države naj bi bilo vzajemno sodelovanje vseh - vzajemno, nekaj ti, nekaj nekdo drug; česar ne zmoreš ti, naj prevzame tisti, ki zna, ti pa prevzameš tisto, kar znaš. Idealno bi bilo, da pri tem ne bi sebično gledali samo na to, kolikšna je moja žrtev za skupnost, ampak bi nam naša žrtev mogla biti v ponos, saj vendar s tem dokazujemo, da znamo nekaj več od drugih.
In naloga voditeljev se skriva že v njihovem nazivu, v etimologiji same besede voditelj = tisti, ki vodi. In če vodi dobro, bo celotna skupnost prišča varno na cilj. Če vodi slabo, si lahko mislimo, kaj sledi.
Problem nastane, ko tisti, ki vodi, misli, da je njegova naloga uh in ah, da si zasluži več in še več zato, ker jo opravlja, samo zato, ker jo opravlja, pa čeprav na cilj pride popolnoma sam zaradi slabega vodenja skupine.
Ne zaveda se, da je brez skupine zgolj posameznik - ni več vodja. Ima vse in še več, ampak je sam.
Če mu to ustreza, če mu je to cilj, prav - jaz po takih nečalih ne morem delovati in nikoli ne bi mogla.
Če bi država s svojimi zakoni zagotovila, da bi ljudje s svojim delom lahko dostojno živeli, ne pa da jim pobere več in še več, jih spravi na kolena, ob dostojanstvo, sem prpričana, da bi se več ljudi ojunačilo in stopilo na pot samostojnega podjetnika. Morda tudi jaz.
Če bi nas voditelji znali pravilno usmerjati, nam narediti pot varno (ne pa nujno tudi lahko), bi jim ljudje z zaupanjem sledili in ne bi iskali lažjih bližnjic.
Seveda se vedno in povsod najde določen odstotek ljudi odloča za bližnjice, ampak kaj nam to mar, to je pač mavričnost življenja.
Torej vzajemno delovanje države in družbe. Vsak mora nekaj prispevati. Predvsem v prvi vrsti tisti, ki so na čelu kolone. Od njih je odvisno, kako se bo ekspedicija zaključila.
Sicer dvomim, da boš razumela, kaj želim povedati; no, razumeš že, ampak itak boš trmasto vztrajala na svojih stališčih. Ker očitno taka si, da moraš filati svoj ego na račun drugih, na račun kazanja s prstom, žuganja in nabijanja slabe vesti.
Zanimivo, jaz bi bila pa tako vesela, če bi imela tvoje sposobnosti (tukaj čisto resno mislim). Tako vesela in ponosna nase, da se ne bi niti za hip obremenjevala s tem, česa nekdo ne zmore in ne zna. Ker sva karakterno različni.
Jaz bi z veseljem utapljajočemu ponudila roko, ponosna nase, da znam tako dobro plavati. Ti bi pa utapljajočemu verjetno rekla, da si je sam kriv, ker bi se enako kot ti lahko naučil plavati. Kriv je in odgovoren ... naj pač potone.
Jap, hecni smo ljudje v tej svoji različnosti. Morda v življenju res nimam vsega, morda bom še krvavi pot potila, ker sem taka, kot sem, ampak mi je pa v neizmerno zadovoljstvo in v ponos, da v sebi ohranjam tisto, kar me kot človeka loči od živali - moralna odgovornost do drugega. Ker brez drugega ni morale, brez morale smo ljudje samo še ... kaj
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
), vendar smo odgovorni, da otroci niso lačni, goli in bosi, da niso izpostavljeni nasilju, zlorabam ipd. 
. 
