Poka
|
Ja, je res, da so odnosi dvosmerna cesta. Sam to res ne drži vedno. Jaz se razumem s celim svetom okrog mene, sploh se mi zdi, da sem nadarjena za vzpostavljanje pozitivnih odnosov z ljudmi - sam en problem imam, da je potem preveč oseb, s katerimi postanemo res dobri prijatelji, ko se pa razidemo (npr. ko zamenjša službo), se pa ne vidimo nikoli več, ker enostavno ni časa za vse. Tudi konfliktne situacije z ljudmi znam rešit na pozitiven način. Isto je z mojim fantom. On tudi izpostavi tak odnos, npr. s polsovnimi partnerji, potem so na ti - sam ne spušča se na tkao raven, da bi bili prijatelji, pa da bi hodili na kavo, ap se obiskovali. Ima meje. Je pa ekstra zanesljiva oseba, kar reče, bo naredil, točno do tistega roka, kot reče. Jaz mogoče kako stvar pozabim. No, amapk hotela sem pa povedat, da čeprav sva taka, pa imava oba v žlahti ljudi, s katerimi pa na noben način ne moreš, pa bi rad. Jaz se z mamo nisem nikoli strinjala, vse je tako negativno gledala, ampak zdaj vidim, da je do vseh taka. Na smrt je skregana s sosedom, en sosed, ko ga pa imam jaz ful rada. ni ji jasno, da jaz pa grem k njim na kavo - ker je ona skregana z njim. To je en sosed, starejši je od moje mame, sicer. Mama je tudi skregana s svojim očetom, že od ne vem kdaj - jaz se ga sploh ne spomnim in sploh en vem, če je še živ. Niti ona ne ve. Kaj se je zgodilo, ap bog ve... Pa s celo žlahto od svojega je skregana. Medtem, ko bi ji jaz tudi lahko kaj očitala, marsikaj, pa se vseen trudim to mal drugače. Tudi z očetom sem se trudila vzpostavit nek odnos, aampšak se on nikol ni potrudil. Celo cele kalvarije so bile, ko bi se mogla dobit, pa ga npr. ni bilo, pa sem kot najstnica skakala okrog in ga našla pijanega v gostilni. Takrat sem si rekla, da ko bo sam hotel, bo že prišel - pa ni nikoli. In se tudi ne sekiram. Je pač očitno psihično bolna oseba. Ne vem, kje sem se jaz naučila delat drugače. Nikoli se skoraj ne skregam z nikomer. Ko se mi zdi res pomembno pšovedat svoje mnenje, to je takrat, ko moram npr. branit svojo čast, ga bom vedno - ali če naletim na kako naduto osebo, ki jih en prenesem... Če vidim, da imam pa opravka s konfliktno osebo, ki bi se rada kregala, si pa raje mislim svoje. Imam tudi dve izkušnji - obakrat sem bila sama kriva - nekje sem res šla predaleč in sem izrekla grde stvari, pri drugi sem pa samo povedala svoje mnenje - nihče od teh dveh se ne pogovarja z mano. Ta drugi bi skoraj bil moj fant :) Sreča da ni. S taščo je pa tako, da ona je prijazna oseba. Od prvega dne, ko me je zagledala, je rekla, naj pridem k njij na obisk (sva se samo v avtu videli). Stalno me hoče objemat, ampak ne vem zakaj mi je to pri njej zoprno. Ena prejšnjih me je lahko vedno objemala, pa nisem imela nič proti. Mislim, da me moti to, ker nerealno gleda na stvari in zagovarja samo svoje otroke in vnuke, pa lahko naredijo karkoli, ko bo vedno iskala izgovore. To men pač ni všeč in se mi potem mogoče zdi, da ni iskrena. Pa še, ko sva se z mojim skregala ali kadarkoli je imel vsak svoje mnenje o kaki stvari, se vmeša in jaz po njenem nikoli nimam prav, nejn sinček (moj partner) pa itak vse ve. Ko sem bila otrok, sem živela v družini, kjer sem si bila smao z mamo v sorodu, zato se itak nihče ni postavil zame, nikoli. Zato npr. me to moti in pač ne pustim, da se ljudje tako obnašajo do mene. Jaz npr. nikoli nisem imela nobene zaščite in podpore koga, moj partner je zdaj edina oseba - in prav pretirava, kar me tudi kdaj moti, sam to je v bistvu razlog, da ga imam.
_____________________________
<a href="http://lilyslim.com/"><img src="http://sddf.lilyslim.com/0M3Cp2.png" width="400" height="80" border="0" alt="LilySlim Diet days tickers" /></a>
|