*pupika*
|
Punce ... Kakšno trpljenje ... Moram vam povedati, čeprav bi najraje tiščala glavo v zemljo in se delala, kot da se ni zgodilo prav nič. Zame je konec sreče in veselja. Konec upanja. Ker očitno se nekdo malo igra z menoj. Da in vzame. Da in vzame. Potem pa da in zopet vzame. Tokrat že tretjič. Življenje ima drugačne plane kot midva ... Očitno je najino detece bolj potrebno nekje drugje, kot tukaj pri meni, v mojem toplem objemu. Nikoli ga nebi nehala objemat in poljubljat ... VAL je enostavno popoln sinek. Že od srede sem imela čuden izcedek. Ni bil krvav, ni bil rjav, bila pa je grudast. In sem klicala svojo G, pa je rekla, da je to normalno!! Pa me niti pogledala ni V nedeljo zjutraj pa grem na WC in sem imela zopet izcdek, ampak tokrat krvav ... zvila me je histerija in obup, solze. Z možekom hitro oddrviva do poronišnice v SG. Po poti sem se malo umirila, ker sem otročeka čutila in zelooo živahen je bil. Tam me je pregledal dr. Kosi. Zlat človek. RES! Je rekel: "Ljuba gospa. Tole je konec!" In sm jokala kot dež, da mi naj ne govori tega, da ni konec, ker še čutim otročeka, ker brca, ker je živahen, da živi ... pa je rekel, da ne more ničesar več. Da sem odprta 5cm in da lahko že zatipa otrokovo nogico v moji nožnici. Niti injekcije za pljučka mu ne morejo dati. Je klical v Lj na pediatrijo in so rekli, da otočreke sprejemaj šele po 24. tednu. Jokala sem, molila, prosila za čudež, pa ga ni bilo. Hoteli so mi umetno sprožiti popadke, pa nisem pustila, ker sem upala na čudež. Pa si ga nisem izprosila. Ob 15.00 so mi predrli mehur (plodovna voda je bila ZELENA!!!! in tako so ugotovili,da je najverjetneje šlo za kakšen infekt) in začelo se je zares. Jokala sem in jokala, pa nič ni pomagalo. Ko sem imela najhujše popadke me je spreletela misel, da se trudim zastonj. Da bom na koncu ostala praznih rok. Ko sem pogledala možeka, so mu solze tekle v potokih, pa me je božal in mi govoril, da naj zdržim. Da sem pogumna, da me ljubi ... Ob 16:45 je prišel z nogicami naprej (kot, da bi se mu kam mudilo) na svet najin sinek VAL. Je najlepši otroček kar ga lahko vidijo mamine oči. Tako popoln je bil. Spokojno je spal, jaz pa sem mislila, da ga bom s svojimi solzami lahko obudila. Rotila sem ga, naj odpre svoje popolne očke, on pa je spal. Samo božala sva ga lahko in objokovala našo usodo. Za njegovo popotnico smo skupaj zmolili še molitvico sveti angel ... Tudi v tretje ni šlo. Tudi v tretji nosečnosti sva ostala brez otročeka ... Bog nam postavlja težke, pretežke preizkušnje. Ne vem kako se bova pobrala, ne vem kdaj bova šla naprej. Vem samo to, da mi nihče ne more vrnit najinega sineka ... Niti najmočnejša volja in želja ne ... On je odšel in tolaživa se s tem, da je ob naju. Ves čas. In da bo tu vedno ... Ne glede na vse ... V prodnišnici je bilo res zlato osebje. Imela sem super zdravnika dr. Kosija, babici, ki sta bili čustveni ... možeku so dovolili, da je spal pri meni, dali so nama posebno sobo in ob menije bil lahko dokler me včeraj niso odpustili domov ... Naučiti pa se bom morala živeti s to grozno bolečino in spominom na najinega angelčka. Ne vem kje mu je lahko lepše, kot bi mu bilo ob naju ... ampak se tolažim s tem, da mu zagotovo je. Da sedi na najsvetlejši zvezdici, da mu nogice bingljajo dol, da se smeji in nama maha ... Sinek najin ... pogrešam te vsako miliminko sekunde dneva in noči ... Poslavljam se od vas punce ... z veliko žalostjo v srcu in upanjem za vas vse!!! Da dobite svoje zakladke v roke!
|