Vijoličarka
|
Komplicirana situacija. Zgodilo se je, kar se je zgodilo, pametno ni bilo, ampak kar je, pač je.
Zdi se mi, da moraš najprej pri sebi razčistiti par stvari.
Prvič, ali si otroka resnično želiš in si zanj pripravljena na marsikatero žrtev. S tem mislim predvsem, da ne razmišljaš o otroku predvsem zato, ker se ti zdi to tako fino in romantično in ker ga imajo drugi, ti pa ne. Veliko 'strašno zaželjenih otrok' si namreč strašno želi, da se nikoli ne bi rodili.
Če malo tehtaš gospodarske razmere in svojo sposobnost, se mi ne zdi nič slabega. Mnoge ženske, ki ne skačejo do stropa od razneženosti, 'čustvenosti' in oh in sploh (slepe za kakršnokoli realnost), znajo biti potem najboljše matere - ko je otrok na svetu, niso razočarane, ker realnost ni enaka sanjam, temveč prijetno presenečene, da so do otroka razvila taka čustva, katerih si prej niti zamisliti ne bi mogla in v sebi našle moč, za katero nikoli niso vedele, da jo imajo ter se borile za boljši vsakdan z zavzetostjo, ki je 'kar od nekje' prišla z otrokom.
V situaciji, kakršno si opisala, bi prej rekla, da boš za otroka morala poskrbeti sama, kot pa da bo oče kaj pomagal.
Nekako med vrsticami se mi zdi, da ti želiš v bistvu družino - partnerstvo in otroka in da v tem trenutku bolj misliš na tega moškega, kot na otroka. Če se motim, se opravičujem, ampak tako se mi zdi.
Torej, meni deluješ razdvojena, ali ti več pomeni ta otrok ali pa moški. Zaskrbljuječe se mi zdi dejstvo, da se vidva o tem sploh kaj dosti ne pogovarjata, imata pa zmenke in spolne odnose. Žal, 'štruca je že v pečici' in zdaj res ni čas, da vidva zganjata neko romantiko in razmišljata ali sta za skupaj ali ne in če bi mogoče kdaj 'spekla kakšno štruco'. To zdaj ni v prvem planu.
Sama mislim, da je za dobro partnerstvo predpogoj, da se partnerja lahko pogovarjata o čemerkoli in da nikdar nikogar ni strah sprožiti kakšne teme. Ti pa si v zadergi, da bi sprožila pogovor o tvoji nosečnosti? Njemu se zdi bolj pomembno da ima spolne odnose, o 'tisti malenkosti' v tvojem trebuhu pa nima interesa razpravljati? In vidva se nista spoznala včeraj, ampak sta prijatelja že 9 let???
Že pred menoj so ti druge uporabnice lepo napisale, da ni kaj dosti važno, kako si fit in ohranjena, važno je, koliko je biološko stara tvoja maternica. Zato se mi zdi precej verjetno, da se ta hip odločaš ali boš sploh kdaj v življenju imela otroka. To se mi zdi najbolj pomembno vprašanje.
In smo spet na začetku. Koliko si samostojna, koliko si borka? Ne znamo si vsi enako uspešno izboriti 'svojega deleža' v življenju. Koliko si se pripravljena odpovedati svojemu življenju brez obveznosti do otroka, ki si se ga navadila?
Če si res vse življenje želiš otroka in si samostojna oseba, ki je sposobna poskrbeti zase, ki ne potrebuje nikogar, ki bi se 'boril' zanjo, si torej aktivna oseba, potem otroka obdrži.
Če si otroka želiš bolj zato, ker ga pač vsi imajo, če si bolj pasivna oseba, ki pričakuje veliko pomoči od drugih in se ne znaš postaviti zase in te je na smrt strah, kako boš finačno zmogla, pa kako boš zmogla brez pomoči skrbeti za otroka, potem ga ne obdrži. Nič ni plemenitega v tem, da se spravljajo na svet bodoči nesrečniki.
Ne vem, morda še sama ne veš, da bi ti pravzaprav rada imela tega otroka, ampak samo, če bi on ostal s teboj, ker si tip ženske, da se mora nasloniti na moškega, da določene stvari uredi zanjo. Morda bi od nas rada izvedela, kako ga prepričati, da si bo on želel tega otroka in začel spletati gnezdo. Mogoče od tod izvira tvoj strah, da sicer spiš z njim, o nosečnosti se pa ne pogovarjaš v živo.
Kakorkoli se boš odločila, bo moralo biti prav. Če se boš odločila, da nisi sposobna tega speljati sama tako, kot meniš, da je treba, se ne obremenjuj z moralizmi in slabo vestjo. Če se boš odločila, da skočiš v vodo in plavaš, potem plavaj, ker si se sama tako odločila, z vso odgovornostjo do bitja, ki ga boš spravila na svet.
_____________________________
When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
...no ...skratka...jaz bi na zadevo pogledala takole...Znašla si se pred problemom, ki je star kot zemlja...Veliko deklet se z njim spopada pri sedemnajstih, petindvajsetih...ti pri štiridesetih...Že to naj bi potegnilo marsikaj za sabo...Zagotovo se od tebe pričakuje več zrelosti pri odločitvi, kot od neke najstnice, ki je v bistvu komaj začela živeti...Sem mnenja, da pri tebi leta igrajo največjo vlogo...ne to, da si lahko z otrokom brez partnerja ( kje pa imaš garancijo,da bo ostal s tabo tudi po porodu, čeprav bi ti sedaj rekel da bo....v bistvu ni imela nobena od nas zagotovila, da je partner ne bo enkrat ucvrl), ne to, da te tako zelo skrbi finančna plat ( v teh časih jih je bolj malo takih, ki jih to ne), pa tudi tvoji strahovi, da ne boš imela potrpljenja z otrokom ne (tega nobena ni prej vedela, dokler ni imela svojega škrata...definitivno pa ni primerjave med otrokom in hiperaktivnim psom 
)...Največje vprašanje je...kako zelo si ti v resnici želiš otroka...ne v paketu s finančnimi, partnerskimi in zdravstvenimi ugodnostmi, temveč otroka samega...kako zelo se želiš videti v vlogi matere...To je sedaj vprašanje...Treba je pogledati realnosti v obraz...če se sedemnajstletno dekle znajde v podobni dilemi kot ti, ima lahko v primeru splava še vedno neko tolažbo, da ji bo usoda verjetno naklonila še kakšno možnost, da postane mati.....ti se žal na to ne moreš preveč zanašati....Pa tu ne igra preveč vloge, da se ukvarjaš s športom in podobno....Kakor koli obrneš, si stara štirideset let...ni toliko važno koliko imaš natrenirane mišice in poudarjene bicepse, temveč koliko je stara tvoja maternica... 
ker so bili za moje pojme preveč nezreli. skozi leta sem videla, da jim je otrok pomagal urediti tiste stvari, ki bi jih po moje morali že zdavnaj urediti sami (še preden bi jih imeli). hočem rečt - uredili so jih ko se je pokazala konkretna potreba po tem (skozi otroka). tako da kdaj mogoče mislimo (oz. je naša percepcija taka), da človek (še) ni zrel za otroka, pa v bistvu ni tako "grozno" ((slaba ideja) če bi ga obdržali)) kot se nam kot opazovalcu dozdeva. sploh ni nujno. zato bi rekla; da, obdrži ga. 
No, zgodba ni identična tvoji, ker ona si je vsa ta leta otroka zelo želela in na splav niti ni pomislila, ampak kakšna vzporednica se pa le najde. Živita sama, nimata nikogar (njeni starši so že stari oz. oče je že umrl, mama je okoli 80 in živi na drugem koncu Slovenije, prav tako edini brat, s katerim se vidita, kadar imata čas), živita z njeno plačo (dela v vrtcu), po novem si je uredila tudi preživnino (prej ni hotela od otrokovega očeta nič), pa jima je luštno, vsaj videti je tako. Kadar gre na kakšno večerjo ali gledališče, fantek prespi pri moji mami, mami ji ga je tudi pazila do 3. leta, to pa je tudi vsa pomoč, ki jo ima glede otroka. Pa vseeno gre. 
