ronja
|
Malo sem zmedena, ker se mi tvoji prvi posti berejo drugače kot naslednji. No, sem sproti komentirala, na koncu je pa zaključek za tiste, ki se jim ne da vsega brat . podpis pod blažo, zaro,... Če si troka si želiš, ga obdrži - čas pač ni glih na tvoji strani... Sem zelo za splav, kot možnost, dodatno varovalo, če si starša (s tem, da ima končno odločitev ona) otroka ne želita. Ampak če si ga ženska želi, pa se mi zdi, da ta možnost ni dobra izbira, ker je takim potem vedno žal. Absolutno ni žal vsaki ženski in verjetno res vsaka najprej cinca - ampak če veš, da si otroka želiš, je zelo malo verjetno, da si boš po splavu oddahnila, kot tiste, ki si tega ne želijo. kaj bi sama naredila? Hm, po pravici povedano si zelo težko zamišljam, da bi bila pri 40ih brez partnerja in brez otrok, ker jih pač že mam, ampak če se postavim v to kožo in s svojim razmišljanjem (sem vedno vedela, da hočem met več otrok), bi si želela imet otroka in če bi že prišel, si ga ne predstavljam dat stran, če si ga pa želim. Čeprav si ne predstavljam imet otroka brez partnerja, si še manj predstavljam naredit splav, če si otroka želim. Pa prvo niti ni nujno, če prav razumem (mislim, ni nujno, da se razideta). Po drugi strani: nimam pojma, kaj bi naredila, če bi pri 40ih zanosila s 4. otrokom, ki bi bil seveda takrat neplaniran... Malo bi mi bilo pozno, po drugi strani bi mi bilo pa težko naredit splav, tak da ne vem - samo je situacija malo drugačna, če maš že več otrok prej... Kar se tiče očeta otroka: nekatere emancipirane ženske se pritožuejjo, da to ni fer, da se ženska odloči. Kaj pa bi bilo fer, kadar se ne strinjata? Da gre ona prisilno delat splav? Tega ne moreš naredit čisto fer in tu pač moški prevzamejo svoj del rizika, da lahko po nezaščitenem odnosu ženska zanosi in se odloči dete obdržat, tu nimaš kaj. Sicer pa ni nujno, da mu bo kasneje žal za to. Je vedno prav, da se skupaj pogovorita, ampač če se ne strinjata, bo na koncu obveljala njena, ker je to vseeno bolj fer kot obratno. Kar se tiče financ: prvi dojenček je res večje finfančno breme, vendar pri 40ih imaš verjetno dovolj prijateljic, ki že imajo otroke in so odrabile raznorazne vozičke, stolčke, previjalke, posteljice... in podobno, kar so tavečji stroški. Saj se tudi drobnarij še nabere, ampak dejansko pa potem, ko gre dete v vrtec, ni več nekih strašnih stroškov: lupinico takrat enkrat zamenjaš z drugim avtosedežem, stolček za hranjenje že imaš, vse za dojenčka tudi... Tako da finančno naporno je prvo leto - pred porodom in potem nekje do 6 m., ko začnejo jest, pa takrat ni več toliko, samo je pa par traparij. potem kasneje se stvari bolj razporedijo, ni več vse naenkrat, pa tudi ni več toliko (vsaj dokler ne gre v šolo in če ga ne daješ na čisto vsako aktivnost, seveda). Kar se tvojega karakterja tiče: ne glede na to, ali se odločiš obdržat otroka ali ne, se ti splača malo porihtat to, kar te muči (recimo traume iz otroštva z mamo), da ne boš več tako živčna in prenašala tega še na psa. Psi so fajn indikatorji, otroci še boljši, ker si še bolj povezana z njimi in dete ti bo sigurno to pokazalo in bo tečno, če boš ti živčna. otroci so naši najboljši motivatorji. Mene so zdaj vsi spraševačo, kako zdržim, ker se mi je res en kup stvari nagrmadilo (večina zdaj že uspešno rešena, ene so še na čakanju;), pa se mi zdi, da je to vse odvisno samo od motivacije, samo smo različni in različen nivo energije imamo. kar se pomoči tiče: pride navadno iz najbolj nepričakovanih koncev, niso to vedno sorodniki . Ko imaš otroka, ti tudi ljudje radi pomagajo, ker se spomnijo, kako so bili sami tega potrebni takrat in ti hočejo olajšat stvari. Samo sprejmi ponujeno pomoč, pa bo. Pa ne šparaj jezika, če boš recimo rabila cotke za malega ali kaj takega. Jaz ogromno dobim od prijateljic, ki jim otroci prerastejo obleke. So vesele, da dajo nekomu, ki je tega res vesel in kjer otroci to res nosijo. In seveda bom jaz z veseljem dala naprej, ko bo moj mali odrabil. Kadar lahko, se zahvalim s kako drobno pozornostjo, pa so ljudje čisto zadovoljni:). Kako razložit okolici sicer ni tako važno zanje, vendar je važno zate, da si toliko pomirjena s svojo odločitvijo, da lahko rečeš lepo direkt in iskreno: zgodilo se je in sem vesela, da se je, ja, seveda me je tudi strah, si pa tudi želim in to je to (to v primeru, da se odločiš za otroka, za splav ti tako ne bo treba razlagat nikomur, če ne boš hotela). ne moreš sedaj pričakovati, da se boš ti odločila mili, dejansko je njeno telo in ja, lahko pričakuje, da bo tako, kot se bo ona odločila. Pa če tako pogledaš: lej, tebi se zdi totalno neprimerno,d a bi imela zdaj otroka, ki si ga želi, zato, ker pač z njegovim očetom še nista dolgo skup in ne ve, če se bo veza obnesla. Pa saj si ti tudi ločena! In tvoj otrok nima očka vsak večer ob sebi in ej vse ok. Vidiš, ad se da vse lepo obrnit! In čeprav si ne predstavljam, da bi se z lubijem razšla, vem, da se to lahko zgodi, ali še hujše, lahko pride samo en bedak po cesti in ga ni več... In zato ne bi smela met 3 otrok, recimo - čeprav si jih oba želiva? Ker bi bilo neodgovorno, ker ne vem, kako bi to sama folgala? Ja, madona, če gledaš samo črne scenarije, je res boljše, da ostaneš doma v postelji (sam seveda, če sta dva, se hitro kaj zgodi ). Poznam par punc, ki so se zelo hitro v zvezi odločile za otroka. Precej teh vez je šlo narazen. NObena od njih, niti noben od njihovih partnerjev ni rekel, da je bila to napaka. Ena je ful lepo povedala: "Nisva za skup, saj bi lahko takoj vedela, pa sva bila zaljubljena. Ampak ni nama žal, imava dva krasna otroka:)." Zakaj že bi jima moralo bit žal??? ali bom zmogla..pa preletavajo še nas ki smo načrtovali otroka.. hehe, podpis . Ne poznam nobene, ki ne bi niti enkrat pomislila na to . Enostavno tudi če veš v kaj greš (ali pa takrat sploh ), se vprašaš: pa si ti tole ziher? Al pa: sva se midva to mal zakalkulirala? Ampak na koncu koncev si vesela, če se odločiš tako, kot si res želiš, pa čeprav te je strah. Tudi na izpitih me je bilo vedno strah, pa to še ne pomeni, da zato ne bi šla nanj. Samo strah me je bilo, kako mi bo šlo. Sem bila pa vedno vesela, da sem šla, niti ni prišlo v poštev, da ne bi šla - to sem si pač želela naredit. zakaj kar ne začnem s pogovorom je zato ker sem se vmes malce "zacopala" vanj in me je strah da bo proti, tako me je strah zavrnitve, morate vedeti da še niamam do sedaj otrok je zato ker sem vseeno šprecej previdna oseba in potem se to zgodi ravno meni :) Mi je pa všeč, da si iskrena do sebe . To ti bo koristilo, kakorkoli se boš odločila. morda boste napisali naj se sama odločim in ravnam po tem kar čutim, zato naj omenim, da bi otroka rada obdržala, toda ne za vsako ceno, da bi oba potem trpela. Paštetka, ampak kakor se meni tole bere, si ona otroka želi ("bi rada obdržala"), samo strah jo je - kar je pa normalno. gre pa zato če se mi da s tem ubadat glede na to da živim brez otrok že toliko let Čeprav je pa res, da se pa tole bere drugače... Tako da zdaj tudi jaz ne vem več . leta pa pri meni niso problem ker sem biološko mlada Joj, če bi ti vedela, kako biologijo briga biološka mladost . Jajčeca se starajo tako ali drugače - proces lahko pospešiš, če grdo delaš s telesom, upočasnit ga pa ne moreš, niti ne moreš vedet, v kakem stanju so tvoja jajčeca glede na ostalo telo. Moje gledanje je, da če tega otroka ne boš imela, je zelo verjetno, da ga sploh ne boš imela - kar je čisto ok, če nanj nisi pripravljena oz. si ga ne želiš. Ampak ne se pa farbat, da imaš še ne vem koliko let, ker to ni res. Če recimo ostaneta s fantom v zvezi, bosta še par let počakala, potem probala pri tvojih recimo 43... Koliko 43 letnic poznaš, ki so hitro, naravno, brez med. pomoči uspele zanosit? Jaz prav bore malo. Se zgodi, obstajajo, nedvomno. Vendar pa jih je veliko več, ki jim to ne uspe takoj in potem se postopki baje kar vlečejo in punce se matrajo še pa još... hočem rečt - uredili so jih ko se je pokazala konkretna potreba po tem Jap, otrok ti da motivacijo, da vse zrihtaš . jest sem šla v zvezo z zelo dobrim prijateljem Jaz tudi. Zdaj pričakujeva 3. (zaželenega z obeh strani, kot prvi dve). tako da pravil tu ni . če boš zmogla sama (jest vem da bi mela v tvoji situaciji hude težave) potem ja, ampak samo v primeru, ko si prepričana, da lahko zadevo spelješ brez njega - brez njega v smislu kakršnekoli pomoči/navezanosti - bodisi finančne, čustvene ali čisto fizične. S tem se pa strinjam - računat moraš na minimum. Tudi sama mislim met toliko otrok, kot jih lahko eventuelno vsak od naju sam gor spravi, ker se pač kateremukoli od naju lahko kaj zgodi. Sicer upam, da ne bi večno ostala sama, ampak vsaj nekaj let pa bi verjetno oba rabila, če bi se kaj takega zgodilo. Če bi se razšla, bi otroci itak imeli oba starša. Prvič, ali si otroka resnično želiš in si zanj pripravljena na marsikatero žrtev. S tem mislim predvsem, da ne razmišljaš o otroku predvsem zato, ker se ti zdi to tako fino in romantično in ker ga imajo drugi, ti pa ne. podpis. Nekako med vrsticami se mi zdi, da ti želiš v bistvu družino - partnerstvo in otroka in da v tem trenutku bolj misliš na tega moškega, kot na otroka. Če se motim, se opravičujem, ampak tako se mi zdi. Tak občutek imam tudi jaz. Samo ne vem, če je to slaba podlaga za otroka... Torej, meni deluješ razdvojena, ali ti več pomeni ta otrok ali pa moški. Zaskrbljuječe se mi zdi dejstvo, da se vidva o tem sploh kaj dosti ne pogovarjata, imata pa zmenke in spolne odnose. Žal, 'štruca je že v pečici' in zdaj res ni čas, da vidva zganjata neko romantiko in razmišljata ali sta za skupaj ali ne in če bi mogoče kdaj 'spekla kakšno štruco'. To zdaj ni v prvem planu. podpis, treba je vršt karte na mizo. Zato se mi zdi precej verjetno, da se ta hip odločaš ali boš sploh kdaj v življenju imela otroka. To se mi zdi najbolj pomembno vprašanje. My point exactly. Če se ti ne zdi nič ttako strašnega, tudi če ne bi nikoli imela otrok, potem splav ni problem. Če ti je to nezamisljivo, kot je večini nam, ki smo odgovarjale, pa seveda ne pride v poštev. Če si res vse življenje želiš otroka in si samostojna oseba, ki je sposobna poskrbeti zase, ki ne potrebuje nikogar, ki bi se 'boril' zanjo, si torej aktivna oseba, potem otroka obdrži. Če si otroka želiš bolj zato, ker ga pač vsi imajo, če si bolj pasivna oseba, ki pričakuje veliko pomoči od drugih in se ne znaš postaviti zase in te je na smrt strah, kako boš finačno zmogla, pa kako boš zmogla brez pomoči skrbeti za otroka, potem ga ne obdrži. Nič ni plemenitega v tem, da se spravljajo na svet bodoči nesrečniki. Ne vem, morda še sama ne veš, da bi ti pravzaprav rada imela tega otroka, ampak samo, če bi on ostal s teboj, ker si tip ženske, da se mora nasloniti na moškega, da določene stvari uredi zanjo. Morda bi od nas rada izvedela, kako ga prepričati, da si bo on želel tega otroka in začel spletati gnezdo. Mogoče od tod izvira tvoj strah, da sicer spiš z njim, o nosečnosti se pa ne pogovarjaš v živo. Kakorkoli se boš odločila, bo moralo biti prav. Če se boš odločila, da nisi sposobna tega speljati sama tako, kot meniš, da je treba, se ne obremenjuj z moralizmi in slabo vestjo. Če se boš odločila, da skočiš v vodo in plavaš, potem plavaj, ker si se sama tako odločila, z vso odgovornostjo do bitja, ki ga boš spravila na svet. Podpis pod vsako piko. jaz sem bila v situaciji da sem bila nekaj let sama za vse in sem povsod trogala dete s sabo (jup, če ti zmanjka cukra, mleka, jajc ali soli, traja 45 min in ne 10, da jih skočiš kupit, ker mora dete s tabo - in če je zima..). matejka, midva sva 2, pa je isti k*- pa sploh še ni konc . Ni to tak problem, res pa dlje traja, to je dejstvo. Ker nočem bit mami, ki non stop otroke priganja, če jih nekaj zanima (in moja bitja so radovedna - po kom le;)... pri meni grejo te stvari zelo spontano in naravno, sem imela srečo, da sva si oba hkrati zaželela vsakega od otrok, pa da sem vedno vzljubila dete takoj, še predno se je rodilo, ko so se pa rodili, pa sploh... Vem pa, da ni vedno tako in ni to nič narobe. kot je moja prijateljica lepo povedala: ni bila to ljubezen na prvi pogled. Njej je bilo tudi težko, ker ji je zelo naporno bit neprespana. meni to ni problem in zato tega tudi otroku nisem zamerila (da mi ne pusti spat). Smo različni - je drugače, če ti vzamejo nekaj, kar nujno rabiš ali pa če ti vzamejo samo ugodje... nisem čutila neke neizmerne sreče ko sem bila noseča (pa sem hotla met otroke). samo ni blo neke evforije prisotne. Jaz mam nosečnosti take, da sem preserečna, če se vse lepo konča, tako da je to kar se mene tiče najbolj napornih 9 mesecev in če ne bi bili rezultati tako fajn, se ne bi nikoli šla še 1x! zadnjič sem se probala malo prisilit v nostalgijo - v smislu: zdaj si zadnjič noseča, uživaj še teh nekaj tednov,... pa nikoli več en boš tega čutila, itd... Pa vse v meni je govorilo samo: hvalabogu . Sploh se nisem mogla pripravit do kakršnekoli melanholije. Otroke mam ful rada, nosečnostim bi se pa z veseljem odpovedala. Bi pa kakega posvojila, to pa takoj:). katy78, zanimivo, kako smo si različne - mene je pa čisto butnilo, ko so mi Ronjo odpeljali na ie! Ves čas sem razmišljala o njej, skoz me je skrbelo, prve dni sem samo letala do nje, v laktarij, gor na vizito, spet nazaj, kadar se je le dalo, sem težila, da bi me spustili zraven, kadar je ponoči kak dojenček jokal, mi je bilo grozno, ker sem pomisilia, da zdaj mogoče moja dol joka, pa je nihče ne potolaži, pa nima mami zraven... Skratka, to je bila 1 od dveh najhujših stvari v življenju, kar se mi jih je zgodilo! Meni se je dobesedno rolalo, jokala sem ko dež, ma groooozno mi je bilo! Drugič se pa sploh nisem mogla sproščeno razveselit tamale, dokler je ni p. pogledala - ko je pa šla iz sobe, pa samo dež solz! Tako zelo sem bila srečna, da je vse ok z njo, da je res živa in zdrava, da mi je nihče ne bo vzel, da je vse ok!!! Mi ni bilo nič jasno, sem pa ugotovila, da je prišlo vse za mano - med nosečnostjo sem mela kup problemov, ves čas je bilo na nitki in ker sem morala zdržat (sem mela še enoletnico doma), se nisem mogla ravno predajat nekim skrbem in strahovom... In potem, ko je bilo konec, se je samo sistem sesul in sem se zjokala totalno! In to je to - od takrat sem nora na moji punci:). Skratka: obakrat zelo intenzivno in zelo neplanirano in čisto spontano - ko jih vidim, sem pečena, nimam kaj. Mislim,d a bi bilo čisto isto, če bi otroka posvojila. Ker ko stisnem kakega tujega otroka k sebi, če je recimo žalosten, se enostavno zbudi tisti materinski čut v meni, pa ne morem nič pomagat za to - enostavno bi takrat ful naredila za tistega otroka. Je pa res, da zame nikoli ni prišlo v poštev, da ne bi imela otrok - sem imela plan že kot otrok, da če jih ne bi mogla imet, bi jih posvojila, sploh ni prišlo kaj drugega v poštev. To sem tudi vedno povedala svojim fantom in so se do zdaj še vsi strinjali. Si pa nisem nikoli materinstva kaj romantično predstavljala - sploh prvih let - predno sem mela otroke, sem mislila, da so prva leta samo garanje, pa nič nazaj ne dobiš in da je to pač treba vzet v zakup, če hočeš nekoč imet otroka - tistega starega 4 leta in več, s katerimi se da fajn hecat, majo svoje fore, se lahko igraš igrice in je z njimi zabavno... Ampak dejansko je tudi z malčki zabavno in celo z dojenčki! Nad tem sem bila pa čisto paf, da ti tudi dojenček ful vrne, tega si nikoli nisem predstavljala! Sem mislila, da so čist brezvezna bitja, ki sam neki težijo non stop . Čeprav bi za vsakega skočla pod avto, samo tisto je pa nagon. Torej, povzetek: - če si ti res želiš imet tega otroka, pa naj bo s partnerjem ali brez, ga imej. Če bi rajši imela partnerja in ti misel na samohranilstvo nikakor ne gre v račun, pa rajši ne, saj je oboje približno 50-50. - če se odločiš za splav, se zavedaj, da je to verjetno tvoja odločitev glede otrok in si ne maži oči, da si še mlada, ker si športnica, ker ti bo lahko kasneje žal. Če se zdaj odločiš, da ti je tako čisto ok v življenju in da imaš vse lepo zrihtano, pa da otrok v to ne paše, pa ni čisto nič narobe in nimaš komu kaj odgovarjat za to. Obe odločitvi sta pravi, ena bo tvoja in karkoli boš naredila, bo prav!
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|