Wolfina
|
Včasih berem vašo temo, pa upam, da ne zamerite, če se oglasim . Ampak ker se benji motajo po glavi natanko iste stvari, kot so se meni pred laparo, se mi zdi, da jo morda lahko malo potolažim. Torej, meni je bila laparoskopija pravzaprav precej prijetna izkušnja, z vsem, kar pride zraven. 1. Povedala sem staršem, da imava težave z zanositvijo. Pred tem sta skoz najedala v smislu, kdaj bosta dedek in babica. Do takrat jima nisem povedala, ker se mi je zdelo, da ko enkrat poveš na glas, da ne moreš zanosit, postane res. Ampak to je dobro. Ko to sprejmeš, lažje prenašaš vsakomesečne poraze, lažje sprejmeš, da boš potreboval malo pomoči. In še starša sta me ful prijetno presenetila. Brez odvečnih vprašanj in z ogromno podpore. 2. V službi sem povedala, da bom nekaj časa na bolniški, bolj firbčnim sem rekla, da gre za ginekološke zadeve. Potem kar hitro nehajo spraševat. Če ne, jim pa natveziš nekaj, da maš kako cisto... 3. Operacija in bivanje v bolnici je bil neprecenljiv dopust, tudi domače počivanje , osebje ful prijazno in spodbudno. Okrevanje – vsaka bolečina (niso bile prehude, brez strahu) me je spomnila, da se stvari premikajo na boljše, da smo vedno bližje cilju. Skratka, meni ni bilo nič hudega! Kar pogumno!
|