RAKICA2007
|
Moja/naša poporodna zgodba... Začelo se je že v P, ko sem rodila je bilo vse prekrasno. Že v porodni sobi, so mi tamalo tiščali na prsi, ampak naša frkolinka se ni dala, je raje spala, kot pa sesala naj povem, da je bila rojena 7 dni prej, s porodno težo 2800 g in velika 46 cm. Jah mala pikica, manekenskih mer Ko sva prišli v sobo na oddelek, so ji takoj podtaknili flaško z glukozo, kar mi sicer ni bilo najbolj všeč ampak ok. Mislila sem, da tako mora bit. Nisem tip človeka, ki bi se prerekal in svoje prepričanje vsiljeval drugim, zato nisem reagirala. Ko je bil jok, sem jo pristavila k prsim in tamala se je dojila. Vsaj mislila sem, da je bilo tako. Ko sem jo položila v posteljico, je bil čez uro spet jok in ker so bile prisotne sestre v sobi so ji dale glukozo, namesto joške... in tako se je odvijalo prvi in drugi dan. ko sem drugi dan čakala večerno izmeno, mi ni šlo v račun, kako je pupa spila kar pol flaške glukoze poleg dojenja. Zato sem posumila, da nimam mleka. Ko sem poklicala sestro mi je sicer pomagala pristaviti frkolinko in tamala je sesala - baje in je bilo za njih OK... no in tako sva bili tretji dan odpuščeni z odpustno težo 2680 g in tudi to naj bi bilo ok. Doma je bilo vse vredu, dojili sva se in ko je prišla patronažna je bil vik in krik. Kaj počnemo z otrokom, saj ima samo 2450 g... mene je skoraj kap, punce... kaj takega. Jaz sem trdila, da sva se polno dojili, patronažna pa da lažem. Mene je čisto vrglo iz tirov. Še dobro, da je bl moj doma. Poslala ga je po črpalko in AM. Počakala, da se je vrnil domov, jaz sem si mogla spumpati mleko, da je preverila količino, moj pa je zmešal tamali AM. No tako, sem jaz mleko črpala in ji zraven še dodajala AM. GROZNOOO vam povem. Psihično sva bila oba na tleh. Obožujem svojega otroka in mu v življenju ne bi ničesar slabega hotela, a me je patronažna hotela prepričati v nasprotno. No po enem tednu je spet bila na vratih, tokrat s tehtnico v roki. Tamala je na dan pridobivala bore malo g in zato smo dobili nalogo, da jo pred vsakim hranjenem slečemo, jo stehtamo, oblečemo, nahranimo, zopet slečemo in stehtamo... si predstavlajte, kako je izgledalo to ponoči... groznoooo No, da ne nakladam preveč... tako je potekalo dan za dnem... Patronažna je bila vsake dva dni pri nas. Na koncu sva sama pogruntala v čem je bil štos; tamala ni prav pristavila jezička, namesto, da bi jeziček obdržala na svojem mestu, ga je tiščala v nebo in posledično, ko je sesala, je mleko uhajalo iz njenih ust namesto po grlu navzdol. No in po prvem pregledu pri dr. sva se poskusili dojiti... ampak vam povem, da nisem imela tudi ne več veselja in živcev, saj sem bila psihično na dnu. Tako je mleko počasi usahnilo in sva bili pri 2,5 mesecih samo na AM. Pri 4 mesecih smo začeli z uvajanjem GH, saj je tako hitreje in lažje pridobivala na teži in sedaj pri 3,5 letih imamo lepe mere; 95 cm in 14 kg... No takole malo na hitro naša zgodba, ki se je HB končala z najlepšim koncem... frkolinka z lepo težo, mami pa 17 kg minusa - tudi v kilah Zato polagam roko na srce vsem prvorodkam... Ne se pustiti sprovocirati, poslušajte sebe in če gre kaj narobe, opazujte svojega otroka in ne vseh ostalih... vsak otrok je svoj in drugačen od drugega, tako, da ni neke teorije... teorija je vedno drugačna od prakse... in še tole, sedaj v drugo me noben ne bo peljal 'lulat'... se ne bom dala in zato sem postala še bolj močna... potrudila se bom maksimalno za dojenje in svojega Upam, da nisem preveč naložila...
|