sonya1
|
Evo bejbe, takole je bilo.
Pride gospod v petek domov. Ga pričakam na vratih z usti do ušes . Nisem strpela nit deset_ minut, ko sem mu postregla z novico.
Pol pa, da vidite. Čeljust se mu je povesila, pobledel je in dobil tisti stekleni pogled . Ko je malo prišel k sebi, pa tisto vprašanje: Le kako je to mogoče ? Ja, od sv. duha najbrž .
Pol je pa cel popoldan in večer sedel na kavču in vzdihoval. Na koncu večera, ko je malo prišel k sebi, je pa začel jamrati, da bi on sedaj moral biti dedek, ne oče (se bliža petdeset_imi).
Naslednji dan, je še kar tuhtal in tuhtal in tuhtal in bil kar tiho. Jaz seveda v devetih nebesih zraven, si nisem niti za kanček pustila dobre volje pokvarit.
Nakar je prišel do ugotovitve, da mora sedaj pa res nehati kaditi, ker res hoče na maturantski ples od malega
V nedeljo je pa že navsezgodaj zjutraj spraševal, če lahko že komu pove, mogoče vsaj mami, pa sestri, pa kakšnemu prijatelju.... Seveda sem mu zabičala, da nikakor ne, da bomo razglasili celemu svetu, ko se bomo prepričali, da je vse v redu. Da tudi jaz nisem nikomur povedala Ja, seveda, seveda, prav zdržala bi .
Tako, da vam povem ponce, da ne bo minilo teden, pa bo misli, da si je tega otroka on že od vsega začetka grozno želel in da je to najboljše, kar se mu je zgodilo.
Kaj bo z nama sicer ne vem, ker to, da je na poti otrok celotne situacije ne spremeni bistveno. Vsekakor pa lahko rečem, da najin otrok bo imel očeta, ki ga bo imel rad, kar pravzaprav že od začetka nisem niti malo dvomila. Sedaj pa samo naj bo vse v redu  sem namreč že začela razmišljati, kaj vse gre lahko narobe. Kaj pa če se že na začetku ne bo prav razvijal, kaj pa če bo kaj narobe z njim, ko sva že toliko stara, kaj pa če bo splav, kaj pa če se bo rodil pa bo kako prizadet, kaj pa če.... Groza , kaj človek vse ne natuhta.
< Sporočilo je popravil sonya1 -- 1.11.2010 9:57:14 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.Vem,da gre življenje naprej in je bolečina manjša.Ampak nas je presenetila,ker je bilo čez noč.Pa čist OK je bila.Pa rane so še sveže.Predvsem pa je hudo gledati mojo mami
) in po buscopan. 
! 
!! Zame je bil vedno najtežji del postopka čakanje 
pa tamala ni zabita, daleč od tega, samo enostavno se ji ne da! joj, puberteta...kriza...in jaz naj grem še enkrat čez to? Hermy je tebe tega kaj strah? 
