Tina1
|
Drage moje navijačke-ne bom vsake posebaj imenovala, da katere ne izpustim. Najlepše se vam zahvaljujem za vse dobre želje, objemčke, pestke oz. pestkanje.
Moje zle slutnje so se uresničile. Pa lepo po vrsti:
Kako je bilo v četrtek na uradu več ali manj veste. Podatke, ki jih je dala prevajalka v Kijevu so bili zelo pozitivni. Rečeno nama je bilo, da je fantek v redu, da sicer še ne hodi, posledica naj bi bila ker se nihče kaj dosti ni znjim ukvarjal, da je tik pred tem da shodi, da čeblja, da je radoveden, dobrovoljen. Da še ne hodi nama ni bila ovira, saj sva si rekla, jaz, pa moj, pa kuža pa otrok na sprehod vsak dan-2x na dan, počasi bomo premagali oviro, shodili, laufali. Rojen je bil prezgodaj, zato sva nekako to povezala.Rečeno je še bilo,da ima malo švoh mišice. Vse sem se že pozanimala- o telovadbi za otroke skupaj s starši, ki je zelo v redu za mišice. Nekako smo se že videli skupaj. Po slikici sodeč fantku res ni nič manjkalao, zgledal je močan, pa pravi cuker.
V petek smo šli na urad po napotnico in do odvetnikove pisarne po najine papirje za sirotišnico. Tam sva doživela prvi šok. Mnenja sva bila, da bi že v nedeljo odpotovala v mesto, kjer je sirotišnica in tam ostala. Odvetnik naju je previdno opozoril, da naj pustiva prtljago v Kijevu, ker se znava še isti dan vrniti nazaj, da je dobil informacije, da je fantek zelo bolan. Pa kako hudiča, če je pa prevajalka, ki je bila z nama na uradu rekla da je z njim vse ok. Odvetnik je rekel, da ima različne informacije- en vir pravi da je vse ok, drugi da je vse narobe. Pa sva si nekako rekla, da tko al pa tko ne verjameva nobenemu več in da ga greva pogledat.
Danes zjutraj ob 7uri smo se odpeljali. Prvo na en urad, kjer je inšpektorca pregledala najine papirje in se z nami odpeljala proti sirotišnici. Tam smo se prvo pogovorili z direktorico, ki pove: Otrok je bil odvzet staršem, od petega meseca je v sirotišnici.....
Potem pride zdravnica in začne listati po fantkovi kartoteki. Ko je povedala tisoč in eno stvar, od tega da ne je sam, da ne hodi, da se ne igra, da komaj sam sedi, da je samo pasirano hrano, da ima mikrocefalija(glava je glede na spol, starost, višino.. premajhna), da je težak samo 7kg, visok 72cm, da se je v enem letu zredil za cca 400g. In povrhu vsega še težave s srčkom. Ok, sva si rekla, dokler ga ne vidiva ne verjameva.
Potem so naju odpeljali v sobo in ga prinesli. Meni se je srce trgalo. Vse je bilo res. Otroček je čisto brez moči, sploh ne stoji samostojno, se ne odziva na ime, ne sliši.....
Prevajalka, ki je bila z nama je bila čisto bleda, ko sem se z otročkom v naročju približala k njej se ga sploh ni upala prijeti.
Odšla sva zelo razočarana. Ko sem fantka oddala varuški v naročje mi je šlo na jok, bolelo me je v srcu. Kako težko je. Ko sva se pogovarjali z prevajalko iz Ljubljane ni bilo nobeni jasno, spet so se dogajale mučke in spet so odpovedali vski, ki bi nama morali vsaj približno resnico povedati.
Kaj in kako bova naprej se nama ne sanja, Prvo morava pridet domov in potegniti finančno črto. Kar nekaj € je šlo.
Mogoče bova pa mamice ruskih otročkov prosila za pomoč in se odpraviva v Rusijo. Kaj pravite mamice ruskih otročkov, če se odločiva ali lahko računam na vašo pomoč .
Jutri zgodaj zjutrej-ob 7.45 imava let do Munchen-a potem pa od tam do Brnika,
BK drži še jaz sem stabo
Je nastalo dolgo sporočila, pa vseeno- ste si zaslužila izvedeti kaj se tukaj dogaja.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Kot, da ni dovolj hudo, da se moramo najprej boriti z neplodnostjo in predsodki, ki spadajo zraven, potem pa ko odprete srce in sprejmete otroka pa take igrice. Zakaj ne znajo ljudje povedati po resnici, tako pa tako je? Meni je vedno lažje, če mi že od začetka povedo po resnici, da vem s čim se spopadam in kako naprej. To kar je pa pri vama je pa pravi tobogan čustev. Si ne znam predstavljati, da bi morala jaz skozi to. Res držim pesti, da dočakata vajine otročke in končno srečno zaživite skupaj.
