KOKICA32
|
Evo mene nazaj. V ponedeljek sem bila operirana, nazadnje sem jedla eno ful dobor koislo v nedeljo popoldan, potem pa nič do torka do 13.30h. Niti piti nisem smela. Meni se je že rolalo, ker sem imela tako suha usta...pa vsa ta zdravila. Valentin se me je v ponedeljek kar malo vstrašil, ko je prišel na obisk, saj sem bila vsa zatečena in povita, pa polno cevk in monitorjev. Potem pa je ob meni zaspal. Kako sem ga pogrešala. V torek sem že bila v svoji sobi in že brez povoja, le drenažo sem še imela. Valentin me je že bolje sprejel in se me že dotikal. Najbolj pa mu je seveda zanimiva rana na vratu, ki bi se je skoz dotikal a še ne sme, ker je še vse tako občutljivo. V sredo, torej včeraj pa sem dohtarju zagnjavila, če bi mi lahko že kar takoj naredili ORL pregled (ki je bil pogoj, da grem lahk domov), ker zelo pogrešam otroka. Pa so mi ustregli, izvid je bil okej, nobenih komplikacij, zato sem po kosilu lahko odšla domov. Kak sem bila vesela, kot mali otrok. Imam še kar nekaj okrevanja pred sabo, baje do 6 tednov in še kar nekaj kontrol. Ne smem dvigovati ničesar, moram še 3 dni mirovati v postelji. Ampak važno je, da sem doma. Kako sem pogrešala vso dogajanje z Valentinom, eno enostavno previjanje, mi je včeraj tolko pomenilo. Sem si blazino na tla dala, ker ga pač ne smem dvigniti in sva se previla na tleh. Mali je samo gledal, kako mu je bilo zanimivo. Pa hranjenje in uspavanje. Drugače pa sem še kar okej, vrat me še kar boli, ker me še vse zateguje, zato se obračam, kot da bi imela "heksenšus". Ampak važno, da sem doma.
|