Pikabu
|
O, fajn, da se malo dogaja tukaj. Stuhica, globoko sočustvujem s tabo, ker dobro vem, kako se počutiš in tega me je najbolj strah po porodu. Skušaj si najti en kompromis, da vsaj malo zmanjšaš, pa da se ti ni treba čisto odpovedat. Glede depresije pa, če misliš, da je res in ti gre na huje, poišči si pomoč. Zna biti hudo, hudo. Držim pesti, da te daje samo ta poporodna otožnost, pa ves stres zaradi tega cukra, ne pa pustit, da se te res na veliko loti. Kar se tiče pregledov, jaz hodim na Jesenice, tako da ne poznam te dr. T. Se pa spomnim 6 let nazaj, ko sem bila prvič noseča, pa moja teta je bila tudi noseča in je tudi imela NS, jaz sem hodila na Jesenice, ona v LJ. Pri vrednostih, ko sem jaz dobila inzulin, je ona dobila šele aparatek za merjenje. Takrat so bili v LJ veliko manj strogi kot pri nas in se mi je kar za malo zdelo. Vidim, da so očitno tudi v LJ poostrili ali pa res dobivajo kakšne provizije od tega. Se pa skušam sama spomniti, kakšne vrednosti sem imela takrat, pa se ne morem. Pa tudi spravljeno nimam nič od sladkorne, da bi pogledala. Drugače imam pa jaz dokaj nizke vrednosti, zjutraj mi je gre redko čez 5, čez dan je pa odvisno, če malo manj pazim, gre čez 6, sicer je pa tudi pogosto pod 5. Me pa prav zanima, kakšno bo povprečje, v torek imam pregled. Gre včasih tudi čez 6,6, nekajkrat sem imela 7,1, pa ne velikokrat. Enkrat celo po hrani v bolnici, kjer sem pristala za eno noč. Največ mi je pa pokazalo 8,4, ampak sem namenoma poskusila, koliko pokaže, sem se pregrešila v McDonaldu. Prekrški: jaz sem ga ta mesec kar lomila... Je pa res, da sem imela zelo nizke sladkorje, včasih tudi 4,3, takrat sem namenoma pojedla kakšen piškot, bonbon, kakšno stvar, ki jo imam rada. Sem imela in imam ful slabo vest, da se nisem zadržala, ampak otroček je zaenkrat točno primeren tednom, glede cukra bom pa v torek videla. Drugače si pa pomagam z dietno sladkarijo, ki vsebuje fruktozo, druga sladila so baje lahko škodljiva, to pa ne. Mene je opozorila, da je edino nevarnost, da se bom preveč zredila, pa sem imela še precej težave s tem, da sem hujšala. No, zdaj sem se sicer v treh tednih zredila 2 kg, ampak pripisujem to temu, da sem bila doma, da pri maščobah nisem toliko pazila, pa tudi ti prekrški. Se pa tolažim, če bi bilo kaj narobe s temi prekrški, da mi tudi po obrokih ne bi sladkor tako lepo padel. Pa z vodo si pomagam. Kadar pojem kaj takega, da vem, da mi zna zvišat sladkor v tisti uri in pol spijem vsaj en liter vode, pa je v redu. afnaB, to mi je pa ful čudno, da so ti pri takih vrednostih dali inzulin. Meni je rekla svetovalka za dieto, da mi ne bi smel pasti po obroku po 5, ne pa da imaš povprečje pod 5. Drugače pa punce, ne se bat inzulina, ni nič groznega. Jaz sem se ga takrat čisto navadila in ga celo potem kar malo izkoristila, če sem se hotela kaj pregrešiti. Sem se naučila, da si dam več enot, pa če je bil po obroku previsok, sem si spet lahko dala inzulin in ni bilo nobene panike. Inzulin potem v bistvu pomaga, da lahko bolj normalno in sproščeno ješ. Saj se ga jaz tudi sedaj izogibam in se bom potrudila narediti vse, da se mu izognem, ampak če pa slučajno pristanem na njem, pa tudi ne bom vzela za grozno. Bom pa spet na to gledala s pozitivne strani. Samo špikanje pa ni hudo. Mene ni bolelo, pa tudi navadiš se vse te ceremonije. Sem pa jaz zdaj ostala doma na bolniški, pa ne zaradi sladkorne. Sem krvavela na začetku nosečnosti, pa krče sem imela. Zdaj bi sicer lahko šla nazaj delat, pa mi je G dala na izbiro, da se sama odločim. In budala kot sem, sem rekla, da bom ostala doma, zdaj se pa po glavi tolčem. Tako sem se odločila zaradi otrok in sodelavk, ki me morajo nadomeščat, sem namreč učiteljica in bom naredila samo zbrko, če zdaj pridem nazaj, pa me potem spet kaj zagrabi in mora spet en mesec minit predno ravnateljica dobi nadomeščanje zame, vmes se pa menjajo učitelji, kar ni fajn za otroke. No in zdaj sem doma, z odločbo, da imam izhode samo za preglede. Super, a ne, za sladkorno? Sem že dva dni tako žalostna, počutim se oropano življenja in en kup stvari, ki bi jih lahko počela, pa jih sedaj ne bom smela. Baje da so pri nosečnivah kar strogi in glede na to, da bom še tri mesece na bolniški, je zelo verjetno, da me bodo kontrolirali. Saj ni problem, da ne bi imela doma kaj delat, ampak da bom imela slab občutek in strah, ko bom šla samo po večja dva otroka v vrtec in bom trepetala, kaj če ravno takrat kdo pride... Ne vem, kot da nimam dovolj drugih skrbi, me mora biti zdaj še tega strah... Pa bom že preživela, da bo le z malim detecem vse v redu, ampak fer se mi pa še vseeno ne zdi. Čeprav po drugi strani ne vem, kaj se bunim, glede na izvid zelo rizična nosečnost in prej dva ss-ja, pa krvavitev je logično, da so dali tako, samo je zdravnica posebej napisala za sprehode, pa niso upoštevali. In zame je to precej hudo, ker nisem navajena biti doma, pri miru. Sem bila vedno zelo aktivna, dejavna na kup področjih, zdaj tole ni niti podobno temu, kar sem prej počela. Malo se mi pa za malo zdi, da se v službi niso niti hoteli pogovarjati o polovičnem delovnem času. Saj vem, da je v našem poklicu malo težje, ampak vse bi se dalo, če bi hoteli. Zame bi bilo pa vse skupaj veliko lažje. Ah, bom nehala jamrat glede tega. Saj vem, zdaj moram izkoristiti, pa počivat, pa bla, bla, bla... Saj bom. Srečno vsem pri cukrih.
_____________________________
Ema (13. 9. 2004) Maks (27. 9. 2006) Katja (11. 4. 2010) Luka (13. 6. 2014)
|