Anonimen
|
Sam mal vas pozdravim... tok mate lepe otročke.. ressss 
Tolele se mi je zdel zanimivo prebrat, če mate čas...
////////////
forum Dojenje///MON/// nasvet za danes, jutri....
Draga Tanita,
imate zdravega, zadovoljnega dojenčka, ki lepo napreduje. Njegova edina »napaka je to, da se doji na dve uri. Hm, vedite, da je to »napaka« izrecno le v naši na tri ure orientirani družbi. In te famozne tri ure tako ali tako izhajajo za steklenično hranjenje, za dojene otročke pa NE VELJAJO. Pika. Velika večina dojenčkov na tem svetu se doji (uf, sedaj le boste pa hudo začudeni) povprečno vsakih 20 minut. In sami pravite, da imate težave, če ste poskušali razmak med podojema podaljšati. Ali mine dve uri med začetki hranjenj ali dve uri med koncem prvega in začetkom drugega hranjenja? Ker, če se dojenček doji 45 minut, je to bistvena razlika, kajne?
Prosite me za nasvet, ker vas skrbi, da nekaj delate narobe. Podobno vprašanje je bilo tukaj na forumu nekaj dni nazaj. Ko sem pozvala druge mamice, da povedo svojo izkušnjo, na kakšen način so podaljšale čas med obroki, se ni odzvala niti ena sama. Morda zato, ker sem prepovedala naslednje odgovore;pusti ga jokati;, ;dajte mu dudo; ali ;dajte mu stekleničko s prilagojenim mlekom; ?
Velika večina svežih mamic opisuje življenje z dojenčkov v prvih mesecih z izrazi, ki vsebujejo pojme kot so nepredvidljivo, popolno prevzetost, pomanjkanje časa, ipd. Kakšen je vaš dojenček pa ni toliko odvisno od vzpostavljenega reda ali bolje rečeno rutine, ampak od njegovega temperamenta. In če se vaš dojenček odloči, da bi se dojil, se hoče dojiti TAKOJ. Predstavljajte si tole takole: takoj ko se rodi vaš dojenček, vam reče: ;Živjo mami in oči. Blagoslovljena sta z nadpovprečnim dojenčkom; pogosto se dojim, nič ne spim in vse hočem takoj. In zato potrebujem več starševstva več vajine volje in več vajine energije. Če mi jo bosta dala in posvetila, se bomo dobro razumeli. Če pa ne, bomo imeli vsi težave«. He, he, ... bi bilo precej lažje, ko bi se z njim lahko pametno pogovorili, kajne?
Nekateri otroci se po porodu kaj hitro prilagodijo in so t.i. »pridni« dojenčki. Redno jedo in spijo, ko so budni, so zadovoljni, skoraj do ure natančno kakajo in so nasploh mamino veselje in ponos. Jupi, mi smo supertruper starši! Ali mislite, da potem starši, ki nimajo takšnega otroka (ki je ponavadi sosedov) niso dobri starši ali da delajo kaj narobe? Zagotovo ne, le dojenček je drugačen. Zato je pomembno, da se starši z otrokom ujamejo nekje na sredi poti in se prilagodijo temperamentu dojenčka in dojenčkovim potrebam. In le je mamica preutrujena, izčrpana – to vsekakor ni dobro. Mame smo že po naravi osebe, ki dajemo, se razdajamo in ker kar naprej dajemo – smo včasih zato popolnoma izpraznjene. Večkrat slišim mamice, ki pravijo: »moj dojenček me tako zelo zaposluje, da se nimam časa niti stuširati«. Najbolje, da si na zrcalo v kopalnici obesite napis: »Dojenček potrebuje zadovoljno in spočito mamico!«
Kljub temu, da imate sedaj občutek, da samo dajete in dajete, se zavedajte, da vas otrok uči umetnosti starševstva.Tukaj bi zdajle ustrezal še tisti, zoprni rek: »majhni otroci, majhne skrbi itd...« ampak joj, saj nočem pridigati. Se opravičujem, če me je malo zaneslo.
Najbolje bo, da naštejem bolj konkretne nasvete:
1. čez dan, ko želite podaljšati premor med dojenji nosite otroka ob sebi, v ruti,s lingu, štorklji ali kengurujčku. Otrok se bo tako naužil vaše bližine in bo zadovoljen.
2. Počivajte skupaj z otrokom. Posoda v koritu bo že počakala. Tudi vi potrebujete počitek, da si napolnite svoje baterije.
3. Obvezno vsak dan telovadite. Položite dojenčka v sling ali voziček in pojdite na dolg, hiter sprehod.
4. Najemite gospodinjsko pomoč ali angažirajte mame, tete, babice.
5. Rezervirajte si dragocen čas samo zase. Če se vi počutite dobro in ste izponjeni, boste bolj zadovoljna mamica.
6. Zavedajte se, da to obdobje zelo hitro mine. kot bi mignil boste upihnili prvo svečko in takrat vam bo žal, kje je tisti majhen dojenček, ki je bil najbolj zadovoljen v vašem naročju (ko bo že desetič plezal na visoko omaro).
Gosta hrana,Tanita, pri štirih mesecih? Kaj naj mu ponudite?
Takole vam bom rekla: Svetovna zdravstvena organizacija WHO (World Health Organisation)*, UNICEF, Ameriška pediatrična akademija APA (The American Academy of Pediatrics Comittee), LLLI in številne druge strokovne organizacije priporočajo dojenje ali zalivanje s prilagojenimi mlečnimi nadomestki najmanj prvih šest mesecev.
* organizacija WHO je 2. aprila 2001 izdala poročilo svojih izvedencev. Strokovnjaki so sistematično pregledovali znanstveno literaturo, katerih raziskave so primerjale polno dojenje do 4-6 meseca starosti in polno dojenje polnih 6 mesecev. Opazovali so različne faktorje: pri dojenčkih - rast, stanje železa, obolevnost, atopične bolezni (alergije) in motorični razvoj; pri materah - poporodno izgubo teže in amenorejo (odsotnost menstruacije). Raziskave in skrbna opazovanja so pokazale, da polno dojenje najmanj 6 mesecev izrazito pripomore k manjšemu številu okužb prebavil in drisk, manjši obolevnosti otrok, daljši laktacijski amenoreji (odsotnosti menstruacije) pri materah in hitrejši izgubi teže mater po porodu. Tako WHO izrecno priporoča polno dojenje najmanj 6 mesecev.
Ali so vsi otroci pripravljeni na gosto hrano točno pri 6. mesecih? Seveda ne, nekateri otroci malce prej, nekateri celo mesec ali dva kasneje. Ne glejte na koledar, ampak opazujte svojega otroka. Kdaj je pravi čas za uvajanje goste hrane, nam bo povedal otrok sam, z določenimi znaki. Tudi če je otrok mlajši od šest mesecev in je "osvojil" nekatere znake za pripravljenost na gosto hrano, nikar ne hitite. Zdrav dojenček, ki je "zrel" za gosto hrano, naj bi:
- samostojno in dobro sedel
- imel razvito koordinacijo roke-usta
- izgubljal izrazit refleks izplazenja jezička, ki je potreben za sesanje
- otrokova prebavila so že dovolj zrela za sprejem druge hrane (nezrelost vidimo tako, da otrok izloča cele koščke neprebavljene hrane)
- je sposoben hrano prežvečiti in pogoltniti
- dobiva ali že ima zobe in ima veliko željo po žvečenju
- kaže izrazito zanimanje za hrano na krožnikih družinskih članov in grabi hrano z njih
- nenadno povečanje števila podojev (ki nimajo vzroka v bolezni, zobenju, poskokih v rasti ali zaradi spremembe običajnega načina življenja v družini)
Ko nam dojenček z zgoraj naštetimi znaki pokaže, da je čas za začetek goste hrane, se starši nato vprašamo: kako? Pomembno je, da na začetku:
- otroku predstavimo naenkrat samo eno živilo
- prva živila mu predstavimo v zelo majhni količini (žličko ali dve), četudi je otroku hrana zelo všeč in bi vidno rad pojedel več
- ko mu predstavimo drugo živilo, naj prvo živilo uživa najmanj en teden (zato, da lahko takoj ugotovimo morebitne vzroke alergijske reakcije na določena živila)
V različnih deželah, v različnih kulturah so priporočila, s katero hrano naj najprej začnemo, zelo razlikujejo. Od priporočil, da začnemo s pretlačenimi bananami, surovim, pretlačenim avokadom, skuhanim ali pečenim (sladkim) krompirjem do priporočil, da začnemo s sadnimi sokovi ter priporočil, da začnemo z žitaricami (riževimi kosmiči. Nato sledijo po vrstnem redu uvajanja še sveža sadje in zelenjava, meso, ribe, žitne jedi,…
p.s. prva gosta hrana našega najmlajšega je bil pečen krompir, ki ga je ukradel očku iz krožnika, ko je sedel z nami za mizo.
|
Natisni
na obrok. Moram si izčrpati mleko, ker grem popoldan k ginekologu in ne vem kako hitro bom nazaj, pa bom pripravila nekaj mleka za vsak slučaj, da ne bo prehudega dretja, ko me ne bo. Upam, da bo zala znala jesti po flaši. No če bo fajn lačna, se bo že potrudila.
mu vse povem, in pravi naj ga ne zajebavam ker je za volanom in mora bit zbran na cesti(vozi namreč kamijon) pa mu končo dopovem da gre zares. No v P me sprejmejo uredim vse papirje, ker so me že pričakovali ker je G klicala da pridem. Pokličem še od mojga teto k dela v P pa mi pravi naj mal počakam da pride ona v nočno. ja kaj naj čakam, jaz bi pa vsi neki skačejo okol mene ura je pa šele poldne. Je potem ona vse organizirala, kako pa kaj, pa kera babca nej me ima, pa v kero sobo naj me dajo, da če slučajno ne rodim do večera da me ona prevzame. Mi dajo klistir, in potem mam eno uro frej. obrnem sto telefonov, potem me dajo v porodno, mi predre mehur, ugotovi da sem odprta ne sam 3 ampak 5 al pa6 cm, popadkov pa nisem čutila, in me je babca gledala ko vesoljca. Sem ji povedala da bo to najbrž zato ker me je celo nosečnost neki špikal, pa sem se navadla na bolečine. No potem pa so prihajali vedno hujši....AAAAAA to je pa bolel ko 
mal sem tist masko vlekla in med najhujšim sem tud mal vpila se mi zdi, Ko sem mislila da me bo konc, je blo pa dejansko konc, V naročj sem dobila krasno punčko. Potem so me še zašili, (to je šele bolel k sm se sprot trgala pr notranjih šivih, potem sem dobila lokalno da so me še zuni zašil, Vse skup je porod trajal 2ure in potem so me šele okol pol osmih zvečer prestavl v sobo. no danes pa res mal pozabljam na tiste bolečine, vskič ko pogledam Mašo!!! Je vredna vseh muk! Dva dni več sem ostala v P ker so mi dojke nenormalno zatekle.. Dobivala inekcije na 8ur. pršilo za nos ITD... Vmes sem obiskala še karmen in boob k smo ble v istem štuku, in da sem videla še 2 princeski Lino in Špelo ki st bobe fulll luštkane. 
pri nas je blo dopoldne non stop nekaj, Blaž ni nič spal, zaspal je šele okrog 13h in zdaj še spi, čeprav se že nekaj oglaša. S tamalo sem mela celo sranje ko sem jo dala spat, se je začela tako histerično dret na vso moč da mi je zbruhala vse kar je pojedla in valda celo sobo pobruhala, med tem se mi je Blaž tako jokal da nisem vedla koga naj primem
no, Blaž ga je prespal
ker je spal od 16h pa skor do 20h. 
, so me še rezal, pa babca mi je na trebuh prtisnla (lepo, ni mi skočila, kukr ene pravjo!!!) in 15.10. ob 8.31 je blo dete zuni ... neki najlepšiga, kar je svet vidu 
Mojga sm poslala vn mal predn je tamala vn pršla, ker sm ga vidla in je biv čist živčn. No pol je pa še zakompliceral, ker se postlca ni odluščla in so mi dal splošno anastezijo. No postlca je bla vraščena in so jo mogl ročno luščt, tko da sm še 1000ml krvi zgubila ampak mi niso HB dal transfuzije 
mi med popadki vztrajno miga,kar me samo še bolj boli,potem pa kmalu čutim da tist pritisk v križu in zajavkam da sili ven,potisnem,nič,spet na bok,mi da mal umetnih,čakam še 5 popadkov in akcija,potiskam ko hudič pa spet nič,ja seveda kr sm potisnla u glavo da mi skor lica raznese,pride še ena babica,jst potiskam ona mi pritiska na trebuh,ne gre in pogleda kaj štopa,ugotovi,da imam nekaj zadebeljeno(še poškodba od drugega poroda)mi tisto s prsti porine not in čutim da končno prihaja dete na plano,mi jo položijo na trebuh,
