kerala
|
Pozdravljene drage moje! Vidim, da vas je nekaj še vedno tle gori...
Danes sem v P srečala sams, zdaj pa vidim, da že pestva. Bravo, čestitke!!!!! To je bilo pa express! Sofija je pa ornk bejba, velika punca, ni kej! Lepo se cartajte!
Pa smo tudi mi prišli domov. Taras že ves čas spi, prej sem ga zbudila za dojenje, zdaj ga bom morala spet. Punci sta že ugotovili, da je čisti dolgčas , ko bi vsaj malo zajokal ... Pa jima razlagam, da sva se tako zmenila, ko je bil še pri meni, pa ne verjameta
Skratka - moja porodna zgodba se mi je v času dogajanja zdela popolnoma čudežna. Verjetno pa bi se kateri prvorodki, ki ni izkusila porodnih bolečin dolgega poroda, zdala mogoče čisto normalna, jaz pa sem se vsak trenutek zavedala, kaj mi je prihranjeno.
Potekalo pa je tako: v sredo, 6 dni po roku, ko sem mislila, da prihajam na sprožitev, sem imela nekaj popadkov, v P pa je bila strahotna gužva, tako da so me samo sprejeli in v kolikor se ne bi začelo, sprožili naslednje jutro.
In seveda ni bilo celi dan nič resnega, tako da sem v četrtek zjutraj po planu odšla v klistirnico, od tam pa sem bila namenjena v porodno, da mi nastavijo flašo. Pa so se med klistiranjem začeli popadki, kot da bi mali vedel, da zdaj pa konec. Bili so blagi, vednar redni na 5 minut. Čez eno urco me je babica pregledala, ugotovila, da sem odprta 2 cm. Takrat je poklicala anestezijo, da mi nastavijo EA in mojega  . Popadki so postajali močnejši, tako da sem se začela spominjat, kako zgledajo. Čez 10 min so mi prišli nastaviti EA. Bolelo ni niti toliko, kot ko ti kri vzamejo, bolečina med popdaki pa je v hipu popolnoma minila. Takrat je prišel tudi dragi. Babica pa mi je predrla mehur z roko, preverjala lego glavice, zgledalo je kar grdo, samo čutila nisem seveda nič. Gledala sva ctg in ugotavljala, da so popadki vse močnejši in pogostejši, a jaz sem super, kot rožica, nič ne čutim razen radosti, da rojevam brez kakršnekoli muke, in še s svojimi popadki, kar nisem še nikoli. Z mojim dragim sva se ves čas hecala in smejala, jaz kar nisem dojemala, da je to lahko res... Prihajali so G, babica, sestre, anestezistka in njena asistentka, spraševali kako sem, jaz pa sem se samo smejala in jim zagotavljala, da sem super!
Odpirala sem se za svoje razmere zelo hitro, ob 11.30 sem bila že popolnoma odprta. Začeli so se končni popadki, pri katerih sem čutila pritisk v medenici in rahlo napetost v zgornjem delu trebuha. Začeli smo pritiskati, v treh popadkih se je glavica spustila in babica je poklicala G, da bom pravkar rodila. Z naslednjimi 3 popadki je bilo vsega konec. Iztis sem res čutila, celo bolelo je, vendar neprimerljivo z normalnim porodom. Presredek je malo razpokal, dobila sem šivček.
Tako sem dobila v naročje svojega sončka, bila sem čisto evforična in srečna, da se je vse tako idealno končalo.
Po porodu so me spraševali, kako sem, jaz bi pa šla takoj še enkrat roditi...
Taras je neverjetno priden, stalno spi. Malo smo imeli težavic z dojenjem, ker je premalo vlekel, tako da smo mu morali malo dodajati. Včeraj pa sem se odločila, da se pomatramo in dojimo neomejeno velikokrat. Bilo je naporno, dojili smo se vsake pol ure, tehtali... bila sem čisto izmučena, bolel me je tudi šiv, ker sem stalno vstajala, pa še vročina je bila neznosna... No, danes zjutraj je bilo mleka že dovolj in upam, da bo dojenje lepo teklo naprej.
Tako, zdaj grem spet mojega sončka zbudit, očitno je domenek, da bo samo spal in se smejal, vzel zelo resno!
Ko bom imela več časa, vas preberem... Zaenkrat pa:
ČESTITKE VSEM NOVIM MAMICAM!
_____________________________
Živa, 12.1.1995
Duna, 12.6.1996
Taras, 20.8.2009 (54cm, 3.980g)
1. mesec: 61cm, 4.945g
2. mesec: 66cm, 5.415g
3. mesec: 67cm, 6.245g
6. mesec: 76cm, 8.060g
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Pregledov pri G nimam več. 
"...Bila sem noro vesela, kajti prvi porod sem imela induciran teden dni po roku in zares sem si želela poskusit še brez vaginalete (prvič je bilo pasje, 4 ure močnih popadkov, brez odpiranja, še predno sem prišla do porodne)... 
je šel v avto po set za odvzem popkovnične krvi, preoblekla sem se in potem sva ene 15 minut čakala čakalnici, da so prišli po naju iz porodne...Bila sem noro lačna, doma nisem mogla jest (trema), pričakovala pa sem, da bom šla še na oddelek in bom lahko jedla kasneje...Še dobro, da sem malo zatežila, da je šel moj po sendviče in sem naredila ene dva griza, ker to je bilo potem vse, do večerje 
, komaj ji je uspelo.. Popaddki so se ojačali, ampak le malo in ob 13.10 mi je dala flašo z umetnimi popadki...In se je začelo... Kako uro sem jih predihavala, kar močno so se stopnjevali, predvsem v križu me je noro sekalo...in mi je prinesla veliko (vsaj meni se je zdela
) injekcijo z močnim protibolečinskim sredstvom-tega bi danes sigurno odklonila-ker potem je bilo vse bolj zmedeno-malo sem bila adijo, kar vrtelo se mi je, za povrh mi je prinesla pa še masko (želela sem novo, so baje full fajn, ampak so bile zasedene)-ki mi ni nič pomagala-vsi so mi govorili naj diham v njo, jaz sem vlekla kot nora, se mi zdi, da sem samo slabše dihala...>No, kakorkoli...Ene 3 hudi popadki za pritisnit na hrbtu, potem malo pavze- 3 popadki na boku in spet 3 na hrbtu-pa je bila glavica zunaj-sem jo pobožala
)... Ko sem se zbudila iz kratke narkoze, sem bila čist adijo (malo tudi verjetno zaradi tolk izgubljene krvi)..Je bilo pa hitro boljše, drugo jutro sem že sama vstala, se šla tuširat... In tudi kri je bila tolk ok, da razen tablet železa, nisem dobila nobenih dodatkov... 
mi ni povedal, kg
