kerala
|
Pozdravljene drage moje! Vidim, da vas je nekaj še vedno tle gori... Danes sem v P srečala sams, zdaj pa vidim, da že pestva. Bravo, čestitke!!!!! To je bilo pa express! Sofija je pa ornk bejba, velika punca, ni kej! Lepo se cartajte! Pa smo tudi mi prišli domov. Taras že ves čas spi, prej sem ga zbudila za dojenje, zdaj ga bom morala spet. Punci sta že ugotovili, da je čisti dolgčas , ko bi vsaj malo zajokal ... Pa jima razlagam, da sva se tako zmenila, ko je bil še pri meni, pa ne verjameta Skratka - moja porodna zgodba se mi je v času dogajanja zdela popolnoma čudežna. Verjetno pa bi se kateri prvorodki, ki ni izkusila porodnih bolečin dolgega poroda, zdala mogoče čisto normalna, jaz pa sem se vsak trenutek zavedala, kaj mi je prihranjeno. Potekalo pa je tako: v sredo, 6 dni po roku, ko sem mislila, da prihajam na sprožitev, sem imela nekaj popadkov, v P pa je bila strahotna gužva, tako da so me samo sprejeli in v kolikor se ne bi začelo, sprožili naslednje jutro. In seveda ni bilo celi dan nič resnega, tako da sem v četrtek zjutraj po planu odšla v klistirnico, od tam pa sem bila namenjena v porodno, da mi nastavijo flašo. Pa so se med klistiranjem začeli popadki, kot da bi mali vedel, da zdaj pa konec. Bili so blagi, vednar redni na 5 minut. Čez eno urco me je babica pregledala, ugotovila, da sem odprta 2 cm. Takrat je poklicala anestezijo, da mi nastavijo EA in mojega . Popadki so postajali močnejši, tako da sem se začela spominjat, kako zgledajo. Čez 10 min so mi prišli nastaviti EA. Bolelo ni niti toliko, kot ko ti kri vzamejo, bolečina med popdaki pa je v hipu popolnoma minila. Takrat je prišel tudi dragi. Babica pa mi je predrla mehur z roko, preverjala lego glavice, zgledalo je kar grdo, samo čutila nisem seveda nič. Gledala sva ctg in ugotavljala, da so popadki vse močnejši in pogostejši, a jaz sem super, kot rožica, nič ne čutim razen radosti, da rojevam brez kakršnekoli muke, in še s svojimi popadki, kar nisem še nikoli. Z mojim dragim sva se ves čas hecala in smejala, jaz kar nisem dojemala, da je to lahko res... Prihajali so G, babica, sestre, anestezistka in njena asistentka, spraševali kako sem, jaz pa sem se samo smejala in jim zagotavljala, da sem super! Odpirala sem se za svoje razmere zelo hitro, ob 11.30 sem bila že popolnoma odprta. Začeli so se končni popadki, pri katerih sem čutila pritisk v medenici in rahlo napetost v zgornjem delu trebuha. Začeli smo pritiskati, v treh popadkih se je glavica spustila in babica je poklicala G, da bom pravkar rodila. Z naslednjimi 3 popadki je bilo vsega konec. Iztis sem res čutila, celo bolelo je, vendar neprimerljivo z normalnim porodom. Presredek je malo razpokal, dobila sem šivček. Tako sem dobila v naročje svojega sončka, bila sem čisto evforična in srečna, da se je vse tako idealno končalo. Po porodu so me spraševali, kako sem, jaz bi pa šla takoj še enkrat roditi... Taras je neverjetno priden, stalno spi. Malo smo imeli težavic z dojenjem, ker je premalo vlekel, tako da smo mu morali malo dodajati. Včeraj pa sem se odločila, da se pomatramo in dojimo neomejeno velikokrat. Bilo je naporno, dojili smo se vsake pol ure, tehtali... bila sem čisto izmučena, bolel me je tudi šiv, ker sem stalno vstajala, pa še vročina je bila neznosna... No, danes zjutraj je bilo mleka že dovolj in upam, da bo dojenje lepo teklo naprej. Tako, zdaj grem spet mojega sončka zbudit, očitno je domenek, da bo samo spal in se smejal, vzel zelo resno! Ko bom imela več časa, vas preberem... Zaenkrat pa: ČESTITKE VSEM NOVIM MAMICAM!
_____________________________
Živa, 12.1.1995 Duna, 12.6.1996 Taras, 20.8.2009 (54cm, 3.980g) 1. mesec: 61cm, 4.945g 2. mesec: 66cm, 5.415g 3. mesec: 67cm, 6.245g 6. mesec: 76cm, 8.060g
|