mimi81
|
Saj bi res lahko bilo še huje, če bi se to zgodilo kasneje, kot nekaterim. Lahko bi pa bilo prej in bi bilo veliko laže, kot je prej napisala anonimna. Včeraj sem šla prvič v park zvončkov. Saj ne vem, če tam res leži moja pikica, za podpisat sem dobila, da jo položijo tja. Gantar, jaz sem imela glede bolnice po svoje ful srečo. Ker sem že prej krvavela in so pred pragom bili prazniki (prvomajski, točno 1 leto nazaj), mi je G rekla, da, če bom začela močneje krvaveti, da naj grem kar v porodnišnico. Odlašala sem, nisem vedela ali naj grem ali ne. No, potem sem začutila pritisk, kot da bi mi otrokec pritiskal dol. V tistem sem poklicala v porodnišnico, kjer mi je neka prijazna receptorka predlagala, naj se pridem pokazat čez 3 ure. Ravno, ko sem se odpravljala, mi je počil mehur. Je pa fora v tem, da pred 24. tednom v porodnišnici ne sprejemajo ampak moraš iti na urgenco - bolnica. Ta receptorka, s katero sem govorila po telefonu, mi je rekla, da bo zdravnici rekla da sem njena znanka. Ne vem zakaj, ampak drugače bi me poslali na urgenco. Čeprav mi je zdravnica potem, ko me je pregledala, rekla, da me takšne ne bi več pošiljali na urgenco, saj sem zelo krvavela. Povedala mi je, da ni več plodovnice in da je konec. Potem so bili prazniki, tako da sem bila v porodnišnici 5 dni. Najprej so mi še dajali upanje, da se plodovnica lahko obnovi, zelo slabo izkušnjo imam z nekim zdravnikom, ki me je vprašal, kaj je z mano, sem rekla splav, pa je rekel, a tako, vi ste se kar odločili splaviti. Me je totalno razjezil, sem rekla, da ni več plodovnice, on pa je v odhajanju pripomnil - no, bomo še videli. Seveda, neka lažna upanja, kajti plodovnica se ne more več obnoviti, če je razpok mehurja. S sestrami, zdravnicami imam zelo dobre izkušnje, sploh sestre so nenormalno prijazne in sočutne. Z moje strani vse pohvale Ljubljanski porodnišnici in imam občutek, da če bi šla na urgenco, kamor bi dejansko morala spadati, bi bilo slabše, vsaj jaz bi imela slabši občutek, ker tam niso "porodničarji", mene pa je čakal porod. Najhuje od vsega pa je bilo, ko je sestra zadnji dan pred "splavom" moji pikici poslušala srčka, ki je tako veselo bil. Ker smo vsi vedeli, kaj naju čaka, je v tistem planila ven, ker sploh ni mogla zadržat svoje žalosti. Čutila sem njene brce in se od nje poslavljala. Pojedla sem tabletko za splav, samo to sem vedela, da se otrok ne bo rodil živ in da ga bo ta tabletka ubila in da sem popolnoma nemočna. Nekaj časa je še brcala, potem je vse utihnilo, kmalu so se začeli popadki in v 4ih urah je bilo vsega konec. Naslednji dan, ko sem čakala odpustnico, je v mojo sobo prišla objokana punca, po trebuščku sodeč približno enako noseča, kot sem bila jaz (ali pa mogoče kak mesec več), ki je bila tako razjarjena in jezna na vse, da je odrezavo odgovarjala in se ni želela z nikomer pogovarjat, razen s svojim možem, ampak mislim da je tudi njo čakal slab konec.
Saj še kar dobro prenašam vse skupaj, počasi se pripravljam na novo nosečnost, čez kake 2 meseca, ampak je bila res huda izkušnja, še zdaleč nisem še pri sebi, me kar pogosto zvije, počutim se prazno, rada bi imela družinico, čas pa kar leti ... ne vem kaj me čaka, ampak upam, da bom lahko naslednjega otroka donosila. Ali pa vsaj naj mi temne sile malo bolj priznesejo tokrat ...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, vse je bilo planirano in res sva bila vesela, ko je test pokazal dve črtici....prišel je dan obiska in kontrola pri ginekologinji (prvi pregled nasploh)...trema je bila prisotna, sama sem šla zato je bilo še težje....in tisti komaj dočakani ultrazvok, da si ogledamo malčka....in tiste besede ginekologinje, ki še kar odmevajo v ušesih...NI UTRIPA.,...ODMRL PLOD...(v 9tednu)
do takrat pa en velik koš 
na "ukaz",...), potem pa se vse razblini. In sedaj spet od začetka! In se sprašujeva če bova zmogla še enkrat skozi to? 
ZA VSE MAMICE,OČKE, BRATCE, SESTRCE... - za vedno ostajajo v naših srcih in pazijo na nas. Mi pa pazimo na sebe in svoje bližje, da ne doživimo še kakšne izgube. 
+ Janez. Upam da veste kaj pomeni tisti smajli. Pa ima rok šele avgusta, pisala pa mi je za veliko noč. Kdo ji garantira, da bo do konca vse ok? Upam da bo, sam sem pa jezna nanjo. S tem me je še bolj spomnila, da jst pa nisem več 
. In tud to vem, da nebi smela bit. Sam ne morem iz svoje kože. Naj pa povem, da nobeni ne želim, da bi se ji to zgodilo, kar se je meni in tud vam. Čeprav pa vem, da s tem, ko sem izgubila dva sončka, bom bolj cenila in imela še raje otročka, ko ga bom rodila. Nikoli pa ne bo nadomestek. 
. En mesec po tem dogodku pa sem izvedela, da tiste punce ne bomo zaposlili, saj je preveč pogoltna na denar in je preveč zahtevala. Ampak jst sem na koncu vseeno ostala brez službe, ker se je pa pojavila ta navidezna recesija. Upam, da se tebi to ne bo zgodilo, želim ti veliko sreče. Jaz pa sem se odločila, pravzaprav z možem sva se, da ne bom iskala nobene nove službe, saj kot si sama rekla, leta tečejo in z vsakim dnem smo starejše. Tako da grem v juniju na pregled (histeroskopijo), potem pa upam, da bomo lahko ponovno načrtovali in da bom za svoj rojstni dan (novembra) že vedela, da sem 
. Toliko je teh vprašanj ... Zakaj? 
Jst sem spet vse podoživela (komaj sem se malo umirila in pozabila, kaj je bilo). Sploh nisem mogla nikamor klicati, ker sem bila z živci čist na koncu. Potem je mož naslednji dan klical spet v računovodstvo bolnice in vprašal zakaj spet račun. In pol so ugotovili, da je računovodkinja pozabila zapreti račun (bila pa je že penzionistka, na njenem mestu pa nova računovodkinja, ki ni imela pojma o tem). Grozno. 
