kekec in mojca
|
Moji občutki so bili - čudni. Takoj po splavu sem bila olajšana, ker sem vsaj vedela, pri čem sem. Najhuje je bilo čakanje, ali se bo plod obdržal ali ne. Na živce so mi šli telefoni, ko so me klicale prijateljice, vse obupane, češ - uboga reva... Jaz pa v tistem trenutku nisem potrebovala usmiljenja, hotela sem razvedrilo. V sobi sem se s "sotrpinko" celo zafrkavala in šalila, tako da me je ginekolog, ki me je prišel pregledat, zelo zelo čudno gledal. Še rekla sem mu, da bo pač zdaj čas za nov začetek. Mislila sem, da bom čustva kar tako potlačla.
Po odpustu domov pa se je začelo. Na začetku sem - kadarkoli sem videla kakšnega otroka, jokala in se spraševala, zakaj hudiča prav jaz... Bolj ko se je bližal moj PDP, huje je bilo. Če sem komurkoli povedala o teh občutkih, so zamahnili z roko, češ, saj si mlada, imela boš še veliko otrok, pa še enega imam doma. SPloh mi je šlo na živce, ko so mi v tistem trenutku metali pred nos tiste ženske, ki imajo po dva in tri splave, pa še nobenega otroka.
Jaz pa sem kar naprej žalovala za tem, ki sem ga imela v sebi, pa četudi le za kratek, kratek čas.
Ni bilo veliko ljudi, ki bi vedelo, kako se počutim. Še celo moji največji prijateljici nisem več želela govoriti o tem. Imela sem občutek, da me nihče ne razume. Nekaj časa sem še sodelovala v temi upanje po splavu, potem pa sem odnehala. V temi se je javljalo vse več nosečk, jaz pa pestovala svojo bolečino - nikakor ni šlo skupaj.
Z možem sva se trudila za novega otroka in iz meseca v mesec je bilo samo še slabše, ker ga ni bilo. Zdelo se mi je, da so vse moje prijateljice noseče. Ne narobe razumeti, saj sem se veselila zanje, ampak po drugi strani pa me je bolelo, ker nama pa nikakor ni uspelo.
Zdaj je veliko bolje, sprejela sem dejstvo, ki ga je bilo potrebno sprejeti.
V operacijski dvorani pa nikoli nisem obsojala mladih nosečnic, ki so prišle nalašč splavit, to pa zato ne, ker se za vsako skriva svoja zgodba. Zavedala sem se, da so si tudi one naložile svoj prekleti križ, ki ga bodo morale nosit celo življenje. In zato so se mi smilile.
|
Natisni
in srčno upam, da bomo drugo leto imeli
po ss, ki mi sicer 1 dan zamuja ampak pomoje ni hudega potem pa v nove boje
. Malo sem še živčna ker imam 19.9. še UZ, če je vse Ok in se mi teli dnevi tako vlečejo da je groza. 
! 
Prvih nekaj tednov je občutek tako prazen, čeprav prej nisem vedela... Še preden bi se zares lahko začelo je bilo konec. In še vedno me zanima, če mi ta angelček lahko oprosti, ker se enostavno počutim krivo, za to kar se je zgodilo. Ob splavu sem imela toliko vprašanj v stilu 'kako bi bilo, če...'. Seveda mi je težko ob pogledu na dojenčke z mislijo, 'tak bi lahko bil moj'... Ampak je že bolše, vsak dan je boljše. Čas celi vse rane, ne?
Ker se v MB niso zmigali sem šla kar v LJ, kjer so mi maja 2007 odstranili 1,5 cm pregrado
