Belika
|
Ne, ne mislim, da nimam kaj.. namesto mene že imajo nečakinjo vodilne... in ji zdaj poteče status. Žalostno je edino to, da delam v kadrovski, in vem kako zadeve potekajo. Ko se spomnim za nazaj sem prav jezna, lani sva po 3 dneh dopusta spakirala in šla domov ker je bila v službi gužva. Pa nihče ne vidi takih reči. Res 3 leta sem čakala na zaposlitev za nedoločen čas, pa ni bilo prostih mest, itd... ampak ko pa pride navodilo višje inštance so se pa zaposljevale osebe, na taka delovna mesta, da nam je šlo vsem na bruhanje. Lani smo dobili odobrena dodatna delovna mesta sicer, zraven pa seznam oseb, ki morajo priti na ta delovna mesta. Ljudje so pa polni upanja hodili na razgovore in čakali pa se je že v naprej vedelo kdo bo zasedel to delovno mesto. Samo na videz je vse potekalo kot mora (zaradi revizij in podobno če se kdo pritoži). Lahko bi drek mešala, veliko takih zadev imam še na mailih, pa za veliko oseb poimensko vem, kdo ne izpolnjuje pogojev za določeno delovno mesto in podobno.... pa kaj mi to pomaga, naj se spustim na njihov nivo in z izsiljevanjem pridem do službe? Da me bodo vsi grdo gledali, in da bom imela glavo sklonjeno ko bom šla po hodniku? konec koncev imam premalo vez in prenizko sem na lestvici, in bi bila spet jaz tista, ki bi jih na koncu dobila po glavi. Žalostno je, ker sem imela delo res rada. Ker sem zjutraj rada šla delat in ker mi je odgovarjal in delavnik in vsi ostali pogoji dela. Žalostno je to, da ko bom pošiljala prošnje, da že v naprej vem kakšen je postopek. Da je malo srečnežev (sploh sedaj ko vsi hočejo zmanjševati št delovnih mest), ki pridejo na tako delovno mesto brez vez in poznanstev. Predno bom šla bom šefico prosila za priporočilo, potem pa bomo videli. Danes mi ne preostane drugega kot: 1. Da jokam in se smilim sama sebi in jezim nad nepravičnim sistemom. 2. Da dvignem glavo, (in predvsem rit), kaj naredim zase in za malčka. Grem zvečer na eno tortico (ko jebe še komisijo in bolniško).... Eh malo sem se zamislila nad sistemom in državo... pravice tu ne bo nikoli... potem pa vsi pjuvamo po tistih ki se "okoriščajo na račun države". Nama sedaj vsi svetovali naj se prijavim kot mama samohranilka (prijavljena sva na ločenih naslovih in tudi poročena nisva). Plačo imava pa pod povprečjem, kot sem omenila sva vedno nekje na pozitivni 0, ampak ne gre pa tako slabo da se nebi mogla preživljati, privoščiva si pa tudi ne veliko. Ampak sem vedno govorila, še prehitro se lahko se lahko zgodi da bom res samohranilka (ali pa moj), in da se pač ne bom igrala s takimi stvarmi. Danes pa po pravici povedano sem začela razmišljati tudi o tej opciji. Z slabimi 700€ plače pa bo znal biti res problem. Ker imam stanovanje in avto se lahko od socialne obrišem pod nosom. položnic imava za 400€.... Nevem, očitno če hoče biti človek pošten res danes nikamor ne pride??? Dober prijatelj mi je enkrat dejal: "če jih ne moreš premagati, se jim pa pridruži".... Ne vem, no malo sem v šoku, ker sem imela obljubljeno podaljšanje in vse. V 3 letih se v službi enkrat nisem zbunila, tudi ko se mi je dogajala krivica. In kolikokrat se je izkazaklo, da bo tisti s krajšim jezikom, vedno odnesel krajšo. Vedno sem upala, da bo moje delo in prizadevnost oddtehtalo svoje. Ja saj je, to da da sem bila vedno tiho. Da sem bila zaradi tega lani edina ob dopust, da za praznike (prvi maj, novo leto)nikoli nisem kam šla, ker sem prišla raje delat namesto kake mamice, tega nihče ni videl... Joj zdaj nisem več žalostna, zdaj sem jezna, razkurjena, togotna... Je pa nekaj , odkar sem noseča sem opazila da nikoli nikomur ne ostanem dolžna z besedami. Včasih sem bila raje tiho se razburjala pri sebi in doma mojemu zjokala. In upam, da ko bom prišla v službo da ne bom samo tiho začivkala : ja saj razumem. Ampak da jim bom povedala kaj si mislim. Spremenila s tem ne bom nič, bom pa svojo dušo olajšala. Joj punce oprostite mi, ker morim, ampak tkole se je tok fino razjeziti. ... Me je klicala ravno ena prijateljica, pa ji kar nisem mogla povedati. Ne vem po eni strani, pa kot bi me bilo malo sram, da službe nisem mogla obdržati. ... Zdaj grem pa lazanjo pojesti... pa se slišimo...
|