bastian111
|
Najprej Lunca hvala,No pa naj začnem na začetku,pred šestimi leti ko sem spoznala moža ni vedel za bolezen .Po poroki je začela bolezen kazati znake in sicer krvavenja iz dlesni,iz nohtov,vrtoglavice in izgube zavesti.Seveda naši zdravniki napovejo slabokrnost.Po posvetu z svakinjo smo se zapeljali na Klinični center v Zagreb na Rebru.Tam so takoj po pregledu krvi in nekaj drugih preizkav potrdili 100% ALL(Akutna Limfoblastna Levkemija).Začelo se je zdravljenje z obsevanjem in citostatikam.Kemoterapijo pa je takoj otklonil z razlogom in posvetom zdravnika ,da izboljšanje ne bo kvečjemu poslabšanje.Po opravljeni terapiji se je začela doba izboljšanja.Vrnil se je v službo za kratek čas prenehal z zdravili in za naj najboljše obdobje življenja,poskus zanositve.Prvič je bil ss,oba zelo potrlo nakar bi moral spet začeti z terapijo pa je preložil za nekaj mesecel (drugače ne bi smela zanositi,zaradi njegovih zdravil) in po letu in pol končno zagledava .Presrečna in v nebesih čakava na prihod najinega težko pričakovanega otroka.Takoj po zanositvi mož nadeljuje terapijo in vidno izboljšanje v taki meri ,da so začeli razmišlati o presaditvi kosnega mozga ,ki bi ga daroval njegov oče.In sem že pri porodu ,tistega prvega Julijskega dne ne bom nikoli pozabila,saj se nama je svet obrnil za 100% na boljše.No takoj po polnoči ko so se začele priprave na porod 30.6-1.7. je mož rekel komaj čakam da spoznam novo bitje.Pa sem ga dražila kaj pa če bo punčka? Pa odgovarja ,bo pa najina mala pričipesa.In res ko sem rodila in je prijel sina prvič v naročje je dejal moja glavna naloga je opravljena in največja žela izpolnjena.Tisti trnutek nisem preveč pozornosti namenjala temu.Zdaj se spominjam in mislim ,da ga je le ta nosečnost držala še pokonci in mu vlivala upanja.In prišej je tisti grdi Oktober ko so se začele množično pojavljati težave.Tudi sama sem bila nekaj časa v bolnišnici zaradi noge.Ni in ni hotel iti na bolniško in v začetku meseca Novebra je vidno opešal.V bolnišnici so nama povedali ,da se ne splača intezivno zdravljenje ,ker so pljuča in drugi organi že skoraj popolnoma uničeni.Prišla sva domol po njegove stvari in takoj othitela nazaj v bolnišnico nakar so ga že naslednji dan priklopili na vse aperature.Rekli so nama da ima tudi močno pljučnico,ki pa je žal nikoli ne bo mogel preboleti.In res vsaki dan je bil slabši tako predzadnji dan me ni več spoznal niti svoje mame ,ki jo je neizmerno imel rad.Tisto jutro me pokličejo iz bolnišnice ,da je mož v komi in naj takoj pridem tja.Vsi skupaj odidemo v šok sobo,nakar pride zdravnik in nam reče ,prosim da se poslovite kajti žal drugega kot lajšati bolečine mu žal ne moremo pomagati. Tisti trnutek ko je to rekel več nevem za sebe.Ko so me spravili k sebi sem šla res še enkrat k njemu in se z kričečim glasom tudi poslovila.Bilo je točno 13 ura ko je za vedno zaspal.Prosla sem zdravnike naj me nekaj časa pustijo z njim,pustili so me in spet sem zgubila zavest.Zbudila sem se nekaj po 14 uri na oddelku za pljučne bolezni zakaj tam ne vem vem samo to da so mi dali neko močno pomirjevali in da so moža otpeljali prez mojega dovolenja na obdukcijo.Prišel je dan slovesa,zmatrana nenaspana živčna jezna na vse te ljudi ki so se prišli poslovit od mojega moža.Zjutraj so mi v ZD MS,dali enekcijo ,ki bi mi pomagala prestati pogreb.Dobila sem tudi invalcki voziček češ da bom tam bolj varna .Točno ob 14 uri ko so začeli prihajati ljudje in mi izrekali sožalje sem se komaj zadrževala.Ob 14.30 se je začel pogreb ,ki ga je vodil njegov krstni boter škof Jože Smej.Trkala sem si po prisih in kričala zakaj zakaj? in ko so pevci zapeli slovo sem se zgrudila in zbudila doma.Veste niti dostojansko se nisem poslovila in to mi ne da miru.Niti zadnjih korakov z njim nisem prehodila,ko pa je bolečina bila močnejša.Kako me lahko kdo prosi naj se poslovim ,če pa nočem da odide.Ne bom tako dolgo živela da bi poplačala to da nisem bila tisti zadnji trnutek z njim.Prsi mi bo razneslo ,ne morem brez njega,ne in ne.Tako težko je.Gal mi daje upanje saj ima vse njegove poteze ,smeh pogled no vse .Zaprisegla pa sem se ,da živim samo za njega in na spomin njegovega atija in za nič drugega na svetu.Čas res celi rane ,meni pa žal to ne more in ne more.Niti noče,hočem čutiti bolečino saj samo takra občutim njegovo bližino.Vsem še enkrat iskrena hvala za izrečene sožalja! Darja in Gal
< Sporočilo je popravil bastian111 -- 2.12.2008 11:17:18 >
|