Anonimen
|
bastian verjamem da ti v tem trenutku izrazi "sej bo", pa "čas celi rane", čisto nič ne pomenijo. Vsaj jaz jih ne bi niti želela slišat, ker so samo mašilo... Še dolgo bo hudo, še dolgo bo bolelo, konec koncev si izgubila svoj drugi del. joči, joči, joči, sej se sliši čudno, sam ljudje smo tak narejeni, da solze pomagajo v taki meri, da lahko vsaj dihaš, vsaj živiš, da nekako preguraš dan. korak za korakom... naj ti bo zaenkrat dovolj, da dan mine, sčasoma pa si postavljaj nove cilje, čeprav itak ne moreš sama sebe tempirat, kako dolgo je dovolj da jočeš, kako dolgo je dovolj, da si žalosten... imaš sina. sad vajine ljubezni, zaradi njega MORAŠ biti toliko močna, da mu nudiš vsaj ljubezen in toplino, ki jo potrebuje, pa magari nego opravljajo trenutno drugi. se sliši grdo, da nekaj moraš, ampak ja to da se potrudiš in vsak dan vstaneš in skrbiš za malčka in se z njim cartaš, ti bo najbolj pomagalo. sigurno bi ti bilo še 10x težje, če ne bi imela vajinega Gala, ker zaenkrat te spominja nanj in te to boli, kasneje ti bo to v uteho in srečo. sej glej, iskreno ti bom povedala, meni ne tečejo besede, ko gre za tolažbo, sem čisto lesena, sploh ne vem, če ima tole moje pisanje smisel, rep in glavo. verjetno sem tudi falila v marsikateri točki, ker priznam... smrti bližnjega še nisem doživela in karkoli zdej pišem je lahko tebi nakladanje. samo si pa mislim, če sem ti vsaj z enim stavkom, vsaj mal volje dala, je pa tut moj namen dosežen. glede staršev, kako to, da ti ne stojijo ob strani? ne bom ti zdej rekla, boga si, pa še starši. NE! ker to naj ne bo še ena stvar zaradi katere ti je hudo. pusti ljudi, ki ti ne stojijo ob strani, sej za vsakega se stvar obrne a veš, bodi srečna zaradi ljudi, ki TI stojijo ob strani in kot vidim to že počneš in imaš dovolj njegovih sorodnikov, ki te imajo radi in te podpirajo ter ti pomagajo. rada bi ti napisala še sto stvari, samo kot pravim ti bo verjetno znal kdo, ki je izgubo že sam doživel, lažje pomagat, čeprav če smo iskreni, razen če je kateri umrl partner ali otrok (bog ne daj za eno ali drugo), bo težko čutila kar čutiš ti. ker srt partnerja, ni samo smrt... potegne še sto drugih stvari za sabo. za enkrat, dihaj... globoko... pojdi ven, na zrak, nadihaj se svežega zraka, joči v dežju, pa kaj potem če boš mokra, stiskaj gala, ko imaš dobre trenutke, pusti ga za nekaj časa drugje, pojdi v sobo, prižgi glasbo in jokaj. ampak vedno pridi nazaj iz sobe in počni vsakdanje stvari.... kar pa najbolj pomaga, pa je pogovor. trenutno ga še nisi zmožna, ampak pogovor z ljudmi, ki jih imaš rada, ki jih čutiš, ki ti pomagajo, je zlata vreden in bo zacelil največ ran! sploh pa če najdeđ nekoga, s katerim deliš bolečo izkušnjo. res zaupaj se nekomu, ne zapiraj se med štiri stene... ker nikoli ne bo tisti pravi trenutek, da zdaj pa greš ven... ne rabiš še med ljudi, ne rabiš še ven, ampak počasi korak za korakom pa bo šlo.... sem ti hotel pisat na ZS, pa maš opcijo onemogočeno. brez zamere, če sem pisala traparije, ali te s čim prizadela še bolj. to je moj način razmišljanja in drži se
|