hmm
|
Zdravo pogumne borke, srečke nosečke in mamice z najlepšimi otročki na svetu. Danes se po dooolgem času spet javljam, saj so me Erin, Se* in beyba zbezale na plano. Najprej naj vam povem, da velikokrat pridem na to temo in navijam in se z vami veselim za pluseke, debele sluznice, maxi jajčeca, migetajoče sprermije, prve utripe srčkov, prve brcike in prvi otroški jok.
Hvala vsem za tople besede . Jutri bo minil en mesec odkar mojega Tinčka ni več in še sedaj nisem čisto dojela, da nimam več velikega trebuščka, da ne morem več pobožati mojega sinčeka, pa čeprav samo na kratko skozi linice inkubatorja, mu ne morem prebrati povestice, mu povedati kako ga imam rada in kako hrepenim po tem, da bi ga vzela v naročje in ga stisnila k sebi in potolažila. Najin Tinček se je rodil 9. 10. v šestem mesecu nosečnosti. Bil je velik samo 31 cm in tehtal 770 g. Nikoli ne bom pozabila njegovega šibkega jokeca, ko je pokukal na svet in kako majcen je bil, ko ga je babica zavila v pleničko in mi ga na hitro pokazala in že so ga nesli na otroški oddelek. Imel je najboljšega zdravnika, dr. Roškarja, ki je za naju z atijem vedno imel prijazne in vzpodbudne besede, tudi ko je bilo treba povedati kakšni so riziki pri tako mičkenih otročkih. Tinček je bil tako pogumen in tako dobro se je držal, da so sčasoma vsi zdravniki o njem začeli zelo optimistično govoriti in sploh več ni bilo dvoma, da bo prišel dan, ko bo konec cevk, zdravil, inkubatorja in bo lahko šel z nama domov. Hudo je bilo, ko sem zapustila porodnišnico brez njega, ko ni bilo ne trebuščka ne dojenčka, sva pa z možem dala vse od sebe, da sva obdržala optimizem in dobro voljo. Vsaki dan sva ga lahko enkrat obiskala za 15 minut in takrat sva mu nesla tudi mlekeca, ki sem ga vztrajno črpala noč in dan. Veselje ga je bilo gledat, ko je brcal in mahal, ko pa sem ga pobožala, pa se je čisto umiril in ajal. Vsaki dan pa je imel tudi več blontnih lask, očk pa žal nikoli nisva videla, saj sva 21. 10. dopoldne prejela telefonski klic, ki je za vedno končal to pravljico. Šla sva se od njega poslovit in takrat sem ga lahko prvič in zadnjič vzela v naročje, tako drobcenega in lahkega. Mislila sem, da mi bo počilo srce, a srce od žalosti pač ne poči. Čez nekaj dni smo ga pospremili na zadnji poti in sedaj aja pri svoji prababici. Zelo je hudo in težko je iti z življenjem naprej, a vseeno že malce upam, da se vam spomladi spet pridružim.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
joj če ne najdem nobene slikce
drži se: včeraj je verjetno bil težek dan zate in tvojega
...naj vaju vajina 
. Pa si le prišla do svoje mucke
). naslednji UZ je spet v nedeljo, do takrat pa šikanje z Gonalom. 
.
