Dajadada
|
No punce, tkole, pa sem si vzela cajt za porodno
Ob enih ponoči sem se zbudila v luži – odtekla mi je voda. Zbudila sem možeka, ki mu seveda ni bilo nič jasno. Rekel je nekaj ala »In kaj zdaj?« Noben od naju ni pričakoval, da se bo tako začelo. Možek je poklical moje starše, da so prišli čuvati Nejca. Vmes sem se stuširala, oblekla in ob dveh sva odšla proti porodnišnici. Zunaj je bila taka megla in tišina kot da ni nikogar na tem svetu razen naju, ki šibava novemu rojstvu naproti. Po vseh standardnih postopkih v porodnišnici, sva okoli pol štirih prišla v porodno. Prva misel, ko sem zagledala babico, mi je bila »upam, da ne bo ta ves čas z mano«. Ne vem, kako ji je bilo ime, ker se sploh ni predstavila, imela pa je ful neprijeten izraz na obrazu in glas, ki me je ful odbijal. Ko sem jo prijazno vprašala, ali bo ona z mano do konca, mi je odvrnila »Ne, jaz delam samo do 7ih«. In to s takim tonom k da ji je vse odveč, zakaj sem sploh prišla, ona komaj čaka, da gre domov... Takrat sem upala, da dočakam novo izmeno, čeprav je bila ura šele štiri. Na srečo je prišla samo še enkrat, drugače pa je za naju skrbela prijazna študentka in še ena babica, ki je bila ob meni v najpomembnejših minutah (druga izmena). Moji popadki so bili ful šibki in se kar niso stopnjevali. Okoli šestih so bili še vedno na 7 minut, čeprav že kar boleči, zato sem z veseljem sprejela ponudbo babice, da malo omilimo bolečine. Ob pol sedmih sem dobila umetne, da smo malo pospešili. In zares smo pospešili, saj so se mi kar naenkrat začeli popadki, ki so se mi zdeli eden za drugim, brez pravega premora za oddih. Jaz sem samo čakala, da začnem pritiskat in spraševala študentko, kdaj bomo štartal, ona pa meni da še ni čas. Potem je končno prišla babica, me pogledala, rekla, če hočem rodit in da naj majčkeno počakam, da se pripravita in da bo imela študentka svoj porod. Poizkusile smo brez rezanja, ampak bi se verjetno raztrgala, zato sem rekla babici, naj kar prereže, da bo prej fertik . Kmalu zatem je v mojem naročju ležal lepi, temnolasi sinko Tim, ki se mi je zdel tako majcen. Ko sem rekla naglas možeku »Kok je mičken«, se je babica nasmejala in rekla »tale pa ni mičken, čakte, da ga stehtamo«. In imel je 3.780 g in 53 cm. Jah, če primerjaš z našimi 19 mesečniki ...
Možek je bil seveda ves čas ob meni in se je veselil še enega sinkota. Na koncu sem dobila še par šivčkov, na srečo veliko manj kot prvič. Tudi naporno je bilo veliko manj in bilo je precej hitreje. Pa tudi k sebi sem prišla takoj in počitek po porodu...kaj je že to...jaz sem se in se še vedno super počutim .
V soboto smo praznovali babičin RD, včeraj RD moje tete. V glavnem precej dogaja in mi smo že povsod zraven. Z malim smo bili že kar precej zunaj, čeprav se večina zgraža, da je prekmalu tako zame kot zanj. Ah ja, meni se ne da not tičat, posebej če zunaj sonček pokuka.
Nejc ga je ful lepo sprejel, samo nima glih občutka za nežnost, tako da ga rajši malo stran držimo. Je pa ful luštn k zmer pršiba, ko mali zajoka.
Kokr sta si na izgled podobna, pa se že zdaj vidi, da sta po karakterju zelo različna. Tim je precej bolj miren kot je bil Nejc, tudi večji zaspanček je in tudi ko je buden ne išče takoj pozornosti mamice. Sem šla brat RR, ko sem rodila Nejca in zdaj delam dnevnik. Zanimivo, zanimivo branje...nejc je hotel biti ves čas na joški, tima moram včasih celo zbuditi po 4 urah, ker še vedno spi, moje joške pa jaaaoooo.
No, majčken sem se razpisala .
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
mah... 
. Ampak ok, so uživale. 
. 
Nejčeva nežnost - to mi je pa znano 
