stephany
|
Bom začela kar pri včerajšnjem dnevu. V nedeljo zvečer smo nesli k varuški prenosno posteljo, pa plenice, ipd. in smo se potem zmenile, da v ponedeljek naju pa ne bo, da bova imela dan za cartanje. In sva ga res užila, v polni meri. Zjutraj sva kar dolgo spala, Klemen je užival, ko se je dojil (pa plezal po meni, sesal na eni strani pa na drugi, pa čepe, pa stoje,...), jaz pa uživala, ko sem ga gledala in videla, kako je srečen. Sredi dopoldneva je postal malo siten, pa sem mu za spremembo spet ponudila dojko. Sem rekla, da kar naj sesa, saj jutri itak ne bo. In potem se je moj malček nekaj časa dojil, potem pa mi zaspal na rokah, kar že zelo dolgo ni storil. In sem gledala mojega spečega angelčka, se spomnila, da se zaključuje eno res lepo obdobje in dala prosto pot solzam in jokala, jokala, jokala. Izjokala sem se za nazaj in za naprej... (Zelo redko jočem, čeprav bi bilo včasih bolje, če bi večkrat). Po eni strani se mi zdi, da je še tak dojenček, da je še majhen, po drugi pa vidim, kako je že velik. Vsepovsod vstaja in se vzpenja in pri tem stopi še na prste, da je le bolj velik. Po stanovanju šiba po kolenih, je kar pozabil na plazenje. In sedaj bo moral skoraj pol dneva preživeti stran od mene. Strah me je, kako bo to sprejel, kako se bo navadil. Kaj se mu bo pletlo po njegovi mali glavici? Potem pa sem si rekla, da moram razmišljati pozitivno. Vse bo v redu. Seveda bodo solze, to je normalno, a navadil se bo. Vesela sem, da imam zdravega otroka, ki lepo napreduje. Hvala Bogu, da lahko gre v "svet", kaj če bi bil kakšen revček, potem bi ga pa res lahko imela skoz pri sebi in bi bil celo življenje odvisen od naju. Zvečer se je 3x zbudil v eni uri. Verjetno se je moja nervoza prenesla tudi nanj. Tudi ponoči sva se kar velikokrat dojila. Zjutraj sem se zbudila že pred šesto. Kmalu se je predramil tudi Klemen in si privoščil dolgo dojenje. Potem je spet zaspal, jaz pa sem vstala in počasi pripravljala stvari, pa sebe spravila v red. Ob sedmih sem ga zbudila, da sem ga umila in oblekla. Potem sva zajtrkovala. Kot ponavadi, je bilo treba še enkrat menjati plenico, ker se je pokakal. 8.20 sva pa šla od doma. Do varuške imam 5 minut. Predala sem ji stvari, malo sva še govorili, potem pa ga je ona vzela na roke. In takoj je bil grozen jok. Sem kar na hitro odšla. V službi je bilo kar pestro. Sicer bo še trajalo, da bom osvojila vse nove stvari, a bo že. So me že danes kar zasuli z delom, da ni bilo veliko časa za premišljevanje. Vsake toliko me je sicer stisnilo... Po petih urah sem šla že domov in to zelo zelo hitro. Klemna sem našla v solzah, sedel je v stolčku. Drugače pa niti ni bilo tako slabo. Zjutraj je jokal dobro uro, potem se je malo potolažil, se igral, pa spet jokal. Za kosilo je jedel juho in to baje kar pridno. Potem je pa spet jokal in od verjetno od utrujenosti zaspal za uro in pol. Ko sem ga nesla domov, je celo pot nekaj čebljal in se mi smejal. Doma sva se šla najprej dojit in kar ni vedel, katero stran naj najprej napade. Pojedel je pol Fruteka, nato pa sva šla za eno uro vozičkat. Sem mislila, da bo kaj zaspal, pa nič. Je bil pa že kmalu po šesti kar siten in zaspan in sva se šla kar zrihtat za spat. Ob sedmih je že spal, se čez pol ure zbudil, pa potem spet čez pol ure, sedaj pa spi že eno uro. Me prav zanima, kakšna bo noč... Ojej, so pa ratale prave litanije. Se oproščam!
_____________________________
Klemen 13.05.2007 (4.030 g, 53 cm)
|