špelin@
|
Najprej en lep pozdravček spet vsem Verjetno ste , kakav ali čaj že spile No, jaz vam ponujam grozdje - ja, spet se bašem... Včeraj zvečer sem se že namenila malo prebrat, kaj ste napisale, potem pa sem se spravila brat eno knjigo, ki me je tako potegnila noter, da nisem mogla nehati Napisala jo je vrstnica moje mami, Trboveljčanka Joža Oplotnik, naslov je Dve zlati srci. Gospo na videz poznam, mi je pa dobesedno zaprlo sapo, kako se je v tej knjigi popolnoma razgalila. Ponavadi so avtobiografije (ta je napisana v tretji osebi) bolj slavospev avtorju in pripoved o izkušnjah z drugimi, v tej pa je avtorica brez olepševanja "odprla" tudi svoja najgloblja občutja in brez sramu priznala tudi razmišljanja, čustva, ki se jih ponavadi ljudje sramujemo... Kako je odraščala v družini, v kateri je vse teroriziran pijanski oče, ki je potem celo ustrelil njeno mami, kako je komaj prišla do otroka, ampak je zaradi zdravniške neodgovornosti rodila fantka s posebnimi potrebami, nato pa na veliko srečo še zdravega fanta, ki je približno moj vrstnik in ga celo poznam. V pripoved njenega življenja sem se še toliko bolj vživela, ker poznam kraje, ljudi, razmere,... v katerih se je njeno življenje odvijalo in se še. Čeprav so ljudje omenjeni le z imeni, nekateri pa tudi to ne, vem, o kom govori. Drugo polovico knjige sem prejokala, celo polovico. Ko sem končala, sem bila povsem prepotena in do zadnjega kotička duše ganjena. Uf, šele zdajle sem videla, koliko sem naložila.... Grem zdaj prebrat vaše poste in se potem spet oglasim
|