tane
|
pozdravljene punce,
že kar nekaj časa vas berem kot neregistriran uporabnik in danes sem se končno opogumila oz. odločila, da vam tudi jaz povem svojo zgodbo.
17.1.08 sem imela spontani splav v 14. tednu doma... ne vem kje naj začnem morda od 8.tedna naprej ko so se začele prve krvavitve, pa krvni strdek do vse večjih in močnejših krvavitev, ko sem nazadnje po močni krvavitvi in krčih, ki so se začeli ob 17h pa vse do naslednjega dne, pristala na gin.oddelek v KC, tam sem bila na opazovanju 4 dni zaradi močnih krvavitev (kot pri močni M) kjer sem še naprej jedla Dabroston in Buscopan, ter bila deležna večnega opozarjanja, ja 50% možnosti je, da ne splavite pri takšni krvavitvi, le sestre so bile res zelo vredu in so me bodrile ter govoril naj bom pozitivna.
no, potem so me odpustili domov ker tako in tako nič ne morejo, da bo narava odločila sama. v 13. tednu sva z mojim nato odšla na nuhalno sv. kjer je najinega normalno razvitega in zelo živahnega otročka prvič videl tudi on in ko nama je G rekla, ko sem ji omenila moje krvavitve, ki so bile nespremenjeno močne, da bom verjetno še nekaj časa krvavela, ker vidi en velik strdek in da naj me nič ne skrbi. no, moram reči, da sva si oba takrat prvič rekla, vse bo o.k. in naju je začelo biti manj strah in sva tudi pustila čustvom in ljubezni do otroka prosto pot. mojemu sem rekla, poglej brez veze da naju skrbi kar bo bo, in da je bolje da sva optimistična ker se potem tudi jaz bolje počutim in to bolje vpliva na otročka.
ta zadnji teden sem bila prvič pomirjena in dobre volje, ko se je v noči 17.1 začelo, najprej samo napenjanje nato pa vse močnejša krvavitev še močnejša kajti ves čas sem imela močno, da sem od 1h ponoči vsatjala, ker mi vložek ni več zdržal in nato še krči, vendar začuda sploh ne tako močni ko, sem malo pred 5 uro zjutraj že vedela, da se ne bo dobro končalo, ne znam opisati občutka ampak čutila sem pritisk in nagonsko stegnila roko pod seboj (bila sem na WC) najprej le veliko strdkov in veliko krvi, in ko sem umaknil aroko še enkrat tak čuden občutek in vedela sem, da je to to...rodila sem najinega otročka, ki mi je visel na popkovini...čakala sem in najraje bi na ves glas zakričala od jeze, žalosti, nemoči.
ker je kar tako visel sem ga prijela in potegnila ter ga seveda pogledala, ne vem zakaj se je to zgodilo, ker otroček se je boril do zadnjega, umrl je šele zdaj, kako to vem, ker mu je tekla kri iz oči in noska tako, da vem da je bil do zadnjega živ. pogledala sem za spol vendar sem mu na žalost potrgala spodnji del, ko sem ga potegnila, prijateljica, ki je bolj v duhovnih vodah pravi, kaj čutim ali je bila punčka ali fantek in priznam, da ne vem, moj pa pravi, da misli, da je bil fantek tako, da sva mu dala ime za fantka.
zavila sem ga in ga položila na tla, ter mehansko odšla klicat na urgenco kaj zdaj, ko se je zbudil še on in ko je zaslišal moj glas je takoj vedel, da je nekaj zelo narobe. povedala sem mu in ga je šel tudi on pogledat.
nato sem se sesula, noge so se mi tako tresle, da nisem mogla hoditi tako da me je moj nesel na posteljo, nato pa jokala in jokala...nato je sledila pot na urgenco in abrazija posteljice ter ostalo in domov še isti dan.
naslednjih nekaj dni je bilo najhujših, ves čas sem jokala, nisem si upala zapreti oči, ker so se mi prikazovale zadnje ure in znova in znova sem podoživljala tisti grozni občutek, ko je otroček prišel na svet.
pa njegov obrazek, pa lepe rokice vse to se mi še danes prikazuje.
so dnevi, ko mi ni tako hudo in so dnevi, ko me zopet preplavi jeza ZAKAJ jaz, zakaj se dogaja to meni.
zadnjič sem si šla pogledat slikce iz UZ v 13.tednu in seveda ponovno jok.
ko berem vas in primere, ki so še hujši se tolažim, da sem imela srečo, da se je zgodilo tako kot se je, vendar potem pa spet jeza, zakaj ravno meni...
se opravičujem, ker sem bila tako dolga vendar se to nabira v meni že dolgo, prijateljicam sem povedala ko se je zgodilo, zdaj pa se ne morem z njimi več pogovarjati o tem, ker vem, da ne razumejo in ker sem sita poslušanja, da se to dogaja, pa komu se je že vse to zgodilo, pa da bo drugič bolje...ne zanimajo me drugi, mene zanimam jaz, moj partner in najin nerojeni otroček, ki se je ves čas boril in bil zelo živahen vsakič, ko smo ga gledali na UZ in je moja G rekla, me sploh ne skrbi poglej ga kako je živ...kakšna ironija
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Očitno tudi v tretje ni uspelo. Pa tako sva bila pridna. Do sedaj sem zanosila v drugem in tretjem poizkusu, zdaj pa tudi v tretje izgleda ni ratalo. 
, zdaj je pa ful kmal prišla. Tako kratek cikel nisem še nikoli imela. Bilo bi pogojno možno, da bi se prikazala jutri, čeprav sem jo realno pričakovala nekje v nedeljo. Moji cikli so bili vedno nekje 29-30 dni, zdaj je pa 27 dni 
Da sploh ne govorim o tem, da zadnja 2 meseca ne vem več kdaj imam ovulacijo, pa sem jo prej vedno čutila kot špikanje po jajčnikih, zdaj pa nič. Se že sprašujem če jo sploh imam 
, ker gre moj dragi v bolnico na operacijo sinusov za 4 dni in to ravno nekje v času ko naj bi bila O. Čeprav sedaj res ne morem več vedeti, glede na to, da se je vse pomešalo. 
, muca potolaži se, vsaj nisi tako spet kot jaz! 
in donosle te
, nevem najprej Vebo, zdaj pa še ti slabe novice prinašaš.......naslednja sem pol jaz
in tretje lažje dočakale, da minejo 
, ostalo pa ne. Boš vidla, nič se obremenjevat, k boš čutla O samo pod oddejo sproščeno in bo boš vidla!!!!! 
