kekec in mojca
|
Darja, imam ta občutek, ker me nonstop vsi sprašujejo, kdaj bom šla, pa da sem zdaj že dolgo v službi... Prvič sem namreč morala hitro in nenadoma iti v bolniško... Zadnjič je šef vprašal mojega moža, če bom kmalu prišla nazaj, ker drugače bo vzel koga iz zavoda... Trenutno sem doma, ker sem si poškodovala prst na nogi, pa še moj prvi otrok je bolan... Če mi otrok ne bi zbolel, bi verjetno že šepala po službi... Saj razumem, moje delo je pač takšno, da je za vse bolje, če čim manj manjkam. Moj starejši otrok je tudi veliko bolan, pa bi verjetno vsem pasalo, če se me losajo... Poleg tega je tu še neka sodelavka, ki si želi, da bi me njena hčerka prišla nadomeščat (je že bila pri šefu in sta se pogovarjala o tem, da bi njo vzel, ko bi jaz šla...). Drugače pa, verjetno vsem nagajajo hormoni, a ne? Meni je včasih že prav grozno pri srcu... Razburjam se za vsako malenkost, še pri otroku sem postala bolj nepotrpežljiva... Z možem se lahko skregava za vsako malenkost - ker samo neki gnjavim in težim... in jamram... Če mi pa kdo pokaže krivi prst, potem pa je itak takoj ogenj v strehi! Tosja, saj vem, da najbrž zveni egoistično, ampak ko sem videla tvoj post, sem kar malo potolažena... Ker vidim, da nisem edina, ki mi lahko ena stvar tako dvigne pritisk!
|