Azzurra
|
Ojla!
Hvala ker mislite name. sem še tu, sem. je kar nekaj novosti. v prejšnjem tednu sva kar precej skakala po ambulantah in laboratorijih. po pogovoru in dogovoru z oddelkom za Transfuzijo, kjer so mi razložili kaj se dogaja z mano, so me napotili k drugemu ginekologu, ki bo spremljal mojo nosečnost do konca.
torej, kaj se je zgodilo? pred 20 leti sem bila poškodovana v prometni nesreči in 2x operirana. med eno teh operacij, ta večjo, sem dobila transfuzijo. kri je bila sicer prave skupine, vendar obstaja še cela vrsta podskupin. jaz spadam v majhen procent ljudi s krvno podskupino "Ce", velika večina prebivalstva pa ima podskupino "cc" in jaz sem seveda dobila to podskupino. takrat se vsega tega še ni vedelo, seveda je važno, da ti dajo pravo (recmo A rh pozitivno, kot jo imam jaz), vendar podskupine pač niso bile znane.
Tako je moje telo te podskupine "cc" sprejelo kot tujka, in začelo proizvajat protitelesa. znano je, da je v vsaki naslednji nosečnosti težje in nevarneje, da v prvi pa ni nujno da se pokaže. in tako je bilo pri nas. v prvi brez težav, zdaj pa test na protitelesa - pozitiven.
Verjetno ste razbrale med vrsticami, da je potemtakem naslednja nosečnost odsvetovana.  Potihem sem si res želela 3 otroke, čeprav sva rekla, da bo zaenkrat ok tako, sva pa pustila odprte možnosti za naprej. no, bomo videli sproti kaj se bo dogajalo. je pa nekako zdaj jasno, da je to moja zadnja nosečnost in močno, močno upam, da bo ta zgodba imela srečen konec. težko mi je, priznam, pa tudi drugače reagiram in se obnašam kot v prvi nosečnosti. zdaj imam skozi prisoten strah, da bi tega otroka izgubila. to se mi pozna ponoči. čez dan namreč čisto normalno hodim v službo, kar sem doma, je akcija z Liamom, ker delam do poznega in sem zvečer utrujena, sicer zaspim, a se po parih urah zbudim in konec s počitkom. tako sem malo švoh in brez energije, pa nimam kaj...mali me rabi, v službi sicer vejo za mojo težavo, ampak služba je pač služba in od mene se zahteva delo, pa tudi doma je treba kaj postorit. sej po eni strani je ok, da sem zaposlena, da ne razmišljam preveč, ampak po drugi strani pa ne vem koliko časa bom še "varna" v tem stanju, včasih se mi zdi, da zaradi utrujenosti postajam površna, pa ne samo v službi, to se da popravit...pač pa drugje, kar pozabim kako nevarno stvar, ki bi jo liam lahko prijel, ipd...
no, na srečo mi Mitja dosti pomaga, kolikor je pač doma, saj ima tudi sam zahtevno službo iz katere pride pozno . Pa seveda moji starši, ki čuvajo liama ko sem v službi.
no, in zdaj je tako. precej bolj pogosto mi bodo kontrolirali kri in ugotavljali koncentracijo protiteles, pa mi delali pogoste ultrazvoke, kjer bodo ugotavljali kako se godi otroku.
kaj to stanje lahko potegne za sabo? protitelesa lahko napadajo otrokove eritrocite in povzročijo slabokrvnost. z UZ ugotavljajo ali ima dovolj kisika in hrane in posredno preko vsega tega ali je tudi njegova kri v redu. lahko se zgodi, da mu dajo transfuzijo krvi že v maternico, če je potrebno. lahko pa dobi transfuzijo po rojstvu. lahko se zgodi, da ga je potrebno rodit predčasno, če bi bil v maternici preveč ogrožen.
skratka, težko se je sprijaznit s tem, da sem trenutno največji otrokov sovražnik ravno jaz. taki primeri so precej redki, če bi recimo bila rh neg. bi dobila injekcijo in bi bilo vse rešeno, rh pozitivne pa ne proizvajajo takih protiteles, kot rečeno, jaz jih samo zaradi tiste transfuzije pred 20 leti.
no, zdaj bom pač bolj pod kontrolo. to je ok.
upala sem, da bom rodila spet v postojni, pa ne bo tako. bom kar v izoli, saj bo ginekolog, ki me bo zdaj spremljal, zraven, porod bo načrtovan in sprožen, zraven pa ekipa in pripravljena kri, saj ima izola poleg tudi transfuziološko postajo, katere pa v postojni ni.
uh, sem se razpisala.
Liam je postal "emo" , ščetka je postala "tetka", kišta je postala "titta", bager je postal "bago", zdravko(nono) je postal "dako", zdaj že lepo prosi "pit" in spi še vedno tudi po 12 ur v kosu. res mi je malo naporno v tem trenutku (zaradi nosečnosti in teh drugih težav, ki me psihično obremenjujejo), saj je živahen in radoveden, samo je pa res - do zdaj - pravi otroček za začetnice 
Tako. držte mi pesti.
_____________________________
11. 7. 2006, od 4:10 nam dobro družbo dela fantek Liam.
21. 2. 2008, ob 15:08 smo dobili punčko, ime ji je Daša.
7.7.2009, Milano...Bono&Co.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Meni je tvoj datum čisto ok, za Kolosej pa pravim zato, ker vem, da je tam za tako srečanje res primeren kraj. Če ve katera za kaj boljšega, naj pa pove - samo ne nas zbasat v kakšen stisnjen kafič ali gostilno, kjer bo kakih 10 razgrajačev motilo ostale goste. 
. 
Zakaj, zakaj!? 
