Maxica
|
Sem bila že na dobri poti proti zasluženemu spanju, z možem sva še Spiderman2 gledala, Lana sem še dojila, Max je šel pa že ob pol sedmih spat, ker ni spal popoldne. Kar naenkrat nekaj tako grdo poči, da sva z možem sam pogledala, Lan se je zbudil - in kaj je bilo - Max je padel s postelje. V spanju je nekaj kolovratil. Smo se vsi tako ustrašili, ker je tako počilo. No, saj k sreči ni bilo nič, edino kri mu je spet tekla iz noska, sta se pa oba zdramila in se že kar vidim, kako bomo spet do polnoči pokonci. Jutri greva pa na plavanje verjetno kar sama z Maxom. Lan še vedno grdo kašlja, mož pa tudi jamra, da ga vsi sklepi bolijo, upam, da ne zboli še on. Frrrr, same dobre in pozitivne vibracije pošiljamo dedku, pa tudi prijateljici. Evik, ne vem, s kuhanjem sem tudi jaz bolj tako tako, priznam. Čeprav sem se kar poboljšala, odkar sem se poročila, pa pri Maxu je bilo slabše, sedaj pri Lanu več kuham, ma vseeno. Jaz si želim enega otroka, ki mi bo z veseljem odpiral usta, ko mu bom samo žličko pokazala. Ne vem, probajta res en ritem ustvariti. Da bosta približno imela zajtrk, malico, kosilo, malico, večerjo. Pol pa malo potuhtaj, kateri obrok bo še dojenje, kaj pa že lahko počasi zamenjata z gosto hrano. Siljenje s hrano pa, mah, jaz sem tečna, vem, priznam, ampak če ga ne bi vsaj malo silila, bi bila še vedno več ali manj na dojenju, ali pa še tisto ne. Arabela, držim pesti, da se čimprej pojavijo zobki, in da vas ne bodo več tako grdo mučili. Štorkljica, ja, naš krst šele prihaja. Pa upam, da tokrat res uspe.
_____________________________
Sami sončki okrog mene :)
|