Anika_24
|
Živjo punce! Verjetno se me ne spomnite še iz »kluba nosečk«, ker se Vam odkar imam mojo največjo srečo ob sebi, še nisem javila. Prebiram Vas redno, to ste nekajkrat tudi že opazile, zdaj pa je skrajni čas, da še kaj napišem. Rok sem imela 12., popravljenega na 19. september in rodila nekje vmes. Štirinajstico si je izbrala najina Lana in te sreče ne znam opisat niti danes, ko smo že prešli polovico prvega leta. Joj, kako hitro čas beži. Včasih se mi zdi, da sem bila še prejšnji mesec noseča, danes pa se čudim že tako veliki punčki in se sprašujem kdaj je zrasla. Rodila sem po naravni poti (v Celju), vse je potekalo po pričakovanjih, k večjemu še lepše, kot sem si takrat upala želeti. Polno dojili sva se dober mesec, potem začeli uvajati dodatek – sprva le enkrat dnevno in potem vse večkrat. Pred dvema tednoma pa je zaloga pošla, zmagala je steklenička, seveda z uvajanjem goste hrane. Mleko je še vedno številka ena, sicer pa malice že imava na žličko in bova kmalu prešli na samostojne obroke goste hrane. Začeli sva z mlečnimi jedmi, nato z sadjem in zelenjavo, tudi perutnino je že poskusila. Pri napredovanju je v koraku z Vašimi malčki: vedno bolj je radovedna, vse je zanimivo, še posebej igrače, ki to niso, nogici že skoraj dva meseca prinese do ust, vse bolj se postavlja na noge (seveda še ne dovolimo), dotakne se vsega kar doseže in če le more nese v usta, brbra, čeblja, poje, vriska, se smeje, zna pa tudi jokat in se razjezit. Zadnje dni vse bolj šipa in vleče za lase (mi ne pomaga niti čop). Po praznikih sva dobili tretjo pikico – vse tri je dobro prenašala, ponosni smo pa tudi na dva zobka, ki sta hkrati pokukala na plano. Da ne pozabim najnovejših mer, 71 cm in 8630 g. Te dni sva oziroma smo večinoma zunaj, trenutno je poleg vozička najbolj zanimiva gugalnica. Drugih ljudi se ponavadi ne boji, redko joče in želi k nama, tako, da upam, da se že kaže njena družabnost. :-) Pa kaj bi govorila, saj veste, za naju je največji zaklad, ki me vsako jutro prebudi z nasmehom, preseneča iz dneva v dan in tako napolni baterije za ure, ko ne smem iz njenega vidnega polja, da ne bi stokala. Toliko zaenkrat na splošno. Joj, ko je pa toliko reči, da bi lahko napisala kar nekaj strani. Se bom pa potrudila in sproti sledila aktualnim temam ter prilepila kakšno slikico. Upam, da naju boste vesele in, da se kmalu ulovimo na kakšnem srečanju. Mimogrede, Tevža, ko si omenila Savinjsko dolino se mi je kar nasmehnilo, jaz sem namreč iz teh koncev, prav blizu Šempetra, kjer je Jama Pekel, čeprav sedaj živimo v okolici Celja. Tistim, ki praznujete - vse najboljše, bolnim in žalostnim (Julam) - čimprejšnje spremembe na bolje, prav VSEM pa pozdravček od naju. Pa čimbolj prespane noči in čimveč (varnega) sončka čez dan! Vse dobro do naslednjič! Ana&Lana
|